Ste tudi vi eden tistih siromakov, ki se težko prebija skozi temno zimsko obdobje in komaj čaka 21. december, ko se začnejo dnevi z zimskim solsticijem počasi daljšati? Na dan, ko nas obišče prvi dobri mož, Miklavž, je v Ljubljani sonce vzšlo ob 7.28 in zašlo ob 16.16. Kratki, hladni in temačni dnevi skupaj s pomanjkanjem sončne svetlobe pogosto pripeljejo do pomanjkanja energije ali celo depresije.

Če se že mi borimo s takšnimi občutki, kako je šele na severu, kjer so dnevi še krajši? V Kiruni, največjem mestu na severu Švedske, ki leži 145 kilometrov severno od polarnega kroga, je 6. decembra sonce vzšlo ob 10.37 in zašlo ob 12.20. Do zimskega solsticija se bodo dnevi še krajšali: 11. decembra bo nastopila polarna noč, kar pomeni, da se sonce sploh ne bo dvignilo nad obzorje. Tako bo do 1. januarja, ampak ne bo ves čas temno kot v rogu. Sonce sicer ne bo vzšlo, a temo bo občasno zamenjal mrak. Mogoče se ne sliši prav prijetno, ampak če pomislite na čudovito bleščečo snežno odejo, ki prekriva pokrajino, ter severni sij, ki pleše po nebu, so lahko polarne noči več kot čarobne.

S posebnim praznikom v boj proti temi

Kljub čarobnosti so takšna dolga obdobja brez sonca seveda naporna. Nekako se je treba znajti in v življenje prinesti svetlobo, kar je Švedom odlično uspelo. December je povsod poln veselih dni, v deželi Pike Nogavičke, Ikee in mesnih kroglic pa imajo še dodaten razlog in dan za veselje – 13. december. Takrat praznujejo Lucijo, praznik luči. Po starem julijanskem koledarju je bila to najdaljša noč v letu. Noč, ko so oživele nadnaravne sile in nenavadna bitja, noč, ko so se dogajali čudeži in so živali lahko govorile. Po eni strani je šlo za magično noč, po drugi strani pa je zaradi zlobnih sil, ki so bile na delu, ta čas veljal za nevarnega. Ljudje se za vsak primer niso lotevali večjih opravil in so ostajali na preži vso noč. Pri odganjanju zlobnih sil naj bi jim pomagal nož, zapičen v steno domovanja. Danes je vse to že zdavnaj pozabljeno. Švedi z Lucijo preganjajo temo, saj je Lucija svetnica luči in svetlobe. Hkrati s svetlobo v švedska srca in domove prinaša tudi neizmerno veselje in toplino.

Kdo je bila Lucija?

Rodila se je konec 3. stoletja v premožni plemiški družini v Sirakuzi na Siciliji. Že zelo mlada je postala kristjanka, kar v tistih časih ni bilo le neobičajno, temveč celo nezakonito. Ko je dopolnila 20 let, so jo zaročili z bogatim moškim, ki pa je bil pogan in se z njeno vero ni strinjal. Lucija je bila vsa iz sebe. Prekinila je zaroko in vso doto podarila revnim. Njenega zaročenca je to tako razbesnelo, da se ji je odrekel in jo zaradi vere ovadil. Ko so prišli ponjo, da bi jo odpeljali, je naj ne bi bilo mogoče premakniti. Poskušali so celo z voli, a jim ni uspelo. Nato so okrog nje zgradili grmado in jo hoteli zažgati, a grmada je zgorela, Lucija pa je ostala živa in nepoškodovana. Zgorel ji ni niti en sam samcat las. Tako niso videli druge možnosti, kot da jo obglavijo. Umrla je 13. decembra. Tudi danes ljudje pogosto obiskujejo eno od cerkva v Benetkah, kjer naj bi spala večni sen.

Razvoj praznovanja na Švedskem

Švedi so začeli Lucijo praznovati v 18. stoletju v premožnejših družinah na zahodu države. Še kar nekaj časa pa je trajalo, preden se je običaj razširil in postal stalnica. Praznovanje se je dokaj hitro pojavilo v dveh študentskih mestih, Uppsali in Lundu. Prireditve ob tem prazniku danes spremlja Lucijin sprevod (luciatåg), na čelu katerega hodi Lucija – ženska v beli obleki z rdečim trakom okrog pasu ter s krono s svečami na glavi. Med prvimi praznovanji pa so bili v Lucijo oblečeni moški, ker ženske takrat niso študirale. Konec 19. stoletja se je običaj razširil tudi na švedsko govoreča območja Finske, praznovanje pa so prvič uvedli v Skansnu, znamenitem muzeju na prostem v Stockholmu.

Prireditve, kot jih poznamo danes, torej s sprevodom, ki prepeva božične pesmi, in z Lucijo na čelu, imajo korenine v letu 1927. Švedski časnik Stockholms Dagblad je takrat prvič priredil izbor za Lucijo in organiziral pohod sprevoda skozi mesto. Izbor se je sčasoma prelevil v lepotno tekmovanje, za dekle pa je bila izjemna čast in uspeh, če so jo izbrali za Lucijo. Stockholmu so kmalu sledila druga švedska mesta, saj so prav vsa želela svojo Lucijo. Nato so sprevodu dodali tudi Lucijine spremljevalke (luciatärnor), zvezdne fante (stjärngossar), najmlajše pa so pričeli oblačiti v ingverjeve piškote (pepparkaksgubbar). Leta 1944 se je običaj kot tihi protest proti nemški okupaciji razširil na Dansko, v 50. letih na Norveško in po razpadu Sovjetske zveze tudi v baltske države. Lucija je sčasoma postala eden največjih simbolov Švedske. V zadnjih letih se vse bolj opozarja na to, da Lucija ni le svetlolaso dekle, ampak je lahko prinašalec svetlobe prav vsak, ne glede na spol, barvo kože ali barvo las.

Bi praznovali tudi vi? Če niste na Švedskem in bi radi tudi sami občutili radosti Lucije, vam lahko pri tem pomagajo švedska veleposlaništva, ki po svetu organizirajo koncerte in pogostitve. Uživali boste lahko ob švedski glasbi, se posladkali z lussekatter, žafranovim pecivom, ali s pepparkakor, ingverjevimi piškoti, ter nazdravili z glöggom, kuhanim vinom, pripravljenim po tradicionalnem švedskem receptu.

V Ljubljani za Lucijin koncert skrbi Slovensko-švedsko društvo. Če vas je zamikalo, lepo vabljeni 12. decembra ob 18. uri v evangeličansko cerkev Primoža Trubarja v Ljubljani. Välkomna!