Pravkar berete zadnji prispevek v seriji člankov, katerih rdeča nit je tema Ko jezik trči ob tabu. Spodaj podpisana rada poudarjam, da stvari ni dobro ovijati v celofan, temveč je bolje biti neposreden ter jasno in glasno povedati, kar nam leži na jeziku. Po drugi strani kaj takega ni vedno mogoče, pa naj bo zaradi situacije, v kateri smo se znašli in v kateri je treba biti vljuden, ali ker bi lahko prizadeli, užalili ali razjezili sogovorca ali pa se razlog skriva kje drugje. Kako se izražamo, pa je še posebej pomembno v javnem diskurzu, kar nas pripelje do politične korektnosti.

Vse se začne s tabuji

Najprej pa moramo narediti korak nazaj in se spomniti besede tabu. Sodobni pomen besede tabu se nanaša na besedišče, ki velja za skrajno neprimerno. Gre za besede, ki se jih ne sme izgovoriti v vljudni družbi. Tabuji obstajajo, odkar obstaja človeštvo, medtem ko se tabuizirane teme spreminjajo skozi čas in prostor. Toda v kategorijo tabujev se uvršča vse več poimenovanj, ki so pred kratkim morda veljala za družbeno sorazmerno sprejemljiva – in tako pridemo do politično korektnega izrazja. Slednje nadomešča besede, ki so prej predstavljale stereotipizirano ali zaznamujoče izrazje, danes pa so tabu. Tabuizirane teme tako zajemajo nespoštljiva poimenovanja za ženske, homoseksualce, tujce ter duševno in telesno bolne ljudi. Tabu so postali tudi debelost, različne odvisnosti, revščina, finančne krize in še bi lahko naštevali. Tabuiziranemu izrazju se izogibamo predvsem v strahu pred morebitnimi razžalitvami, osramotitvijo in izgubo spoštovanja, saj nočemo prelomiti družbenih konvencij in tvegati morebitnega žaljenja naslovnikov, ohraniti pa hočemo tudi svoje dobro ime.

Politična korektnost

Tabuizirane pojme je treba z nečim nadomestiti. Največkrat nam pri tem pomagajo evfemizmi, ki smo jih dobro spoznali v prejšnjih člankih. Kakšna pa je razlika med evfemizmi in politično korektnimi izrazi in kaj sploh je politična korektnost?

Politična korektnostje pojem, ki naj bi se prvič pojavil leta 1984 v časniku Washington Post in je označeval načela, ki so se v 60. in 70. letih uveljavila v ZDA. Izhajala so iz zavedanja, da je zahodni svet zdominiran skozi lik belopoltega heteroseksualnega moškega. Politično korektnost bi lahko opredelili kot skupek prizadevanj, ki posebno pozornost namenja pojavom v jeziku z mislijo na različne družbene skupine, ki imajo v družbi status manjšine oziroma so iz najrazličnejših razlogov v podrejenem položaju.

S tem pojmom se ponavadi nanašamo na način izražanja, ki želi biti spoštljiv in nežaljiv do raznovrstnih skupin ali manjšin, ki se čutijo ogrožene in odstopajoče od »normalne« večine. Še več: tako je lahko poimenovano besedišče, ki je v javnih besedilih rabljeno za različne neprijetne situacije in se jih zato zdi uporabnikom primerneje olepšati.

Evfemizem ali politično korekten izraz?

Kakšen je odnos med evfemizmom in politično korektnim izrazom? Evfemizem je ključno sredstvo politične korektnosti. Je v najbližjem semantičnem odnosu s politično korektnimi izrazi, saj gre pri vseh klasičnih formulacijah za izogibanje sramotilni ali žaljivi temi. Za razliko od evfemizmov segajo politično korektni izrazi onkraj tradicionalnih tematik, ker na primer zajemajo tudi telesno obliko in zmogljivosti, socialni status, odvisnosti od drog … Dodatna razlika je v tem, da je lahko politično korekten izraz pogosto napačno poimenovanje. Tak primer je angleški izraz industrial action (industrijska akcija) namesto besede strike (stavka). Nekateri jezikoslovci se strinjajo, da evfemizmi s tančico prikrijejo in omilijo realnost, medtem ko politično korektno izrazje pretrese, spodkoplje normo, saj pogosto rabi besede, ki že imajo drug, točno določen pomen, kar lahko povzroči nesporazume in zmedo.

Vsi politično korektni termini niso evfemistični. Nekateri naj bi odsevali družbene spremembe, predvsem kadar gre za poimenovanja družbenih skupin oziroma manjšin po imenih, ki jih imajo te raje: Romi namesto cigani, Judje namesto Židje, Samiji namesto Laponci. Politično korekten izraz naj bi bil pogosto tudi močnejši od običajnega evfemizma, saj naj bi bil oblika javnega stališča. S svojo nenavadnostjo pritegne pozornost, s čimer naj bi človeka pripravil do tega, da se zamisli ob določeni jezikovni obliki in jo ozavesti. Tako naj bi ti izrazi pripomogli k odstranjevanju stigme negativnih stereotipov. Nekateri jezikoslovci poudarjajo, da lahko jezik omeji našo misel, kar pomeni, da fiksiranju normativne rabe avtomatično sledi določen način mišljenja.

Področja politično korektnega izrazja

Politično korektno izrazje se nanaša na naslednje teme: rasa, religija, družba in mesto, telesne in duševne bolezni, fizične pomanjkljivosti in starost, spolnost, spolna usmerjenost, manj cenjeni poklici, politika, vojska, sodni sistem, gospodarski problemi ter šolstvo. Nekatera področja so tradicionalna, pridružujejo pa se jim tudi novejša.

Eno začetnih sfer pojava politične korektnosti predstavlja področje spolne usmerjenosti. Zdi se, da homoseksualcem najbolj ustrezata poimenovanji geji in lezbijke. Gre namreč za izraza, ki ju tudi sami uporabljajo v poimenovanjih raznovrstnih združenj in dogodkov. Mediji jih včasih imenujejo homoseksualci, največkrat pa istospolno usmerjeni ali istospolni. Besedi gej in lezbijka se v slovenskih medijih pojavljata v predvsem v besednih zvezah gejevska in lezbična skupnost. Ob gejih in lezbijkah ne pozabimo na biseksualce in transseksualce, vse omenjene ponavadi najdemo pod kratico LGBT. Kratice so eden pomembnih tvorbenih postopkov politično korektnega izrazja, ker vsebino naredijo netransparentno.

Starost je v zahodni civilizaciji življenjsko obdobje, ki je družbeno še vedno nezaželeno in najmanj sprejeto, kar se odraža tudi na ravni jezika. V medijih ne bomo pogosto naleteli na besedno zvezo stari ljudje, enako velja za besedo ostareli. Osnovna stopnja evfemizma so starejši, poznamo pa tudi sodobnejše evfemizme, ki še močneje olepšujejo povedano: pripadniki tretje generacije in seniorji.

Še ena tematika, ki je v javnem diskurzu pogosto olepšana, so poškodbe in bolezni. Zelo tipična politično korektna besedna zveza glede na tvorbo in pomen je osebe z zmanjšano gibljivostjo. Sestavljena je iz termina osebe, iz evfemističnega, nedefiniranega, relativnega pridevnika zmanjšan ter iz nevtralnega pojma mobilnost. Gre za mednarodni termin, ki naj bi zajemal tako raznovrstne invalide kot tudi nosečnice, ostarele in starše z majhnimi otroki. Najpogosteje pa je razumljen ozko – kot sopomenka za invalide.

Podoben primer kot osebe z zmanjšano gibljivostjo je izraz osebe s posebnimi potrebami: sintagma, ki je sestavljena iz besede osebe, nedefiniranega pridevnika poseben ter nevtralnega pojma potrebe. Termin naj bi prvotno označeval osebe, ki potrebujejo spremstvo ali pomoč zaradi fizičnih poškodb oziroma umskih ali psihičnih bolezni.

V medijih težko zasledimo tudi besedno zvezo duševne bolezni. Ponavadi so omiljene v težave ali motnje v duševnem zdravju.

Beseda revščinaz izpeljankami je še ena v vrsti besed, ki jih redko zasledimo v medijih. Najpogosteje je omiljena s pomočjo pridevnika ali prislova socialni/-o, ki stoji ob bolj ali manj negativnem samostalniku ali pridevniku. Socialno je v teh primerih sopomenka za denarno ali finančno. Največkrat vidimo ali slišimo kombinacije socialno ogroženi, socialno prikrajšani, socialno šibki, šibkejši in najšibkejši.

Pogosto je evfemistično tudi besedišče, povezano s kaznivimi dejanji. Gre za izraze, ki jih poznamo že dolgo: prepovedane substance, odvzeti prostost/svobodo, ljudje brez papirjev …

Moč jezika

Izraz politična korektnost je še posebej v zadnjih letih pridobil izrazito negativno konotacijo v smislu, da gre za »odklanjanje, da bi rekli bobu bob« ali za »pretirano občutljivost nekaterih skupin«, kar pa je neupravičeno. Politična korektnost ne sme biti umetni filter, ki olepša predsodke o kom ali čem, ampak mora biti izraz spoštovanja, kultiviranosti in znanja o svetu. Gre torej za prizadevanja proti stereotipizaciji. Pogosto zasledimo tudi očitek, da je skrb za iskanje ustreznih poimenovanj odveč, ker sama poimenovanja ne bodo spremenila družbenih razmer. Tako stališče je neutemeljeno, saj se družbene spremembe ne le zrcalijo v jeziku, ampak jih z jezikom tudi soustvarjamo.

Kdo odloča o tem, katere besede uporabljamo? O tem odločam jaz, ti, vi, vsi mi, ki govorimo. Ima jezik res moč nad našimi mislimi, dejanji in svetom? Jezikovni aktivisti so prepričani, da lahko z novimi besedami in besednimi zvezami dosežemo spremembe, saj novi izrazi preoblikujejo strukture moči in vpliva ter zmanjšujejo diskriminacijo. Po zaslugi novih besed naj bi bil svet enakopravnejši, manj sovražno nastrojen in bolj vključujoč. Predvsem pa naj bi prispeval k večji razpravi o družbenih normah. Kako torej do družbenih sprememb? Z jezikom!