Avtor: LARA MIHOVILOVIĆ

Človeku so bile za razliko od živali dane predispozicije za glasovno komuniciranje oz. za govor. Ta se je udejanjil v številnih jezikih, ki imajo svoje fonetične, slovnične in druge standarde. Jezik s svojim sistemom vpliva tudi na način razmišljanja.

O povezavah med jezikom in mislimi obstaja veliko študij in teorij. Whorf (1979, 39) meni, da je nemogoče misliti brez jezika, saj je jezik predpogoj za mišljenje. Jezika ne vodijo slovnična pravila, ampak je odvisen od racionalnega in inteligentnega mišljenja. Za Chomskega je učenje jezika rezultat notranjih procesov in učinkov okolja. Meni, da je jezik ena od sestavin človeških možganov. To tezo podkrepi tudi misel J. J. Rousseauja: »Če so ljudje potrebovali govor, da bi se naučili misliti, so morali še veliko bolj znati misliti, da bi lahko odkrili umetnost govora« (Rousseau v Chomsky 2011, 103).

Vigotsky pa pravi, da odnos med mislijo in besedo ni stvar, ampak proces z nenehnim gibanjem naprej in nazaj, od misli k besedi in obratno (Vygotsky 1986, 218).

O vplivu jezika na razmišljanje v svojih TED-govorih govori tudi ameriška psihologinja ruskih korenin in raziskovalka kognitivnih procesov Lera Boroditsky. 

Boroditsky pravi, da lahko ljudje s pomočjo ust in različnih vibracij ustvarimo zvok in besedo, skupek besed pa je misel, ki jo znamo ljudje izraziti s pomočjo jezika. Povezavo med jezikom in razmišljanjem ponazarja s pomočjo primerov. Nazorno prikaže, kako ljudje na različne pojave gledamo na različne načine. Ljudstva, ki ne poznajo izrazov za števila, tako ne preštevajo stvari, pač pa s kretnjami in gestami pokažejo njihovo številčnost. Govorci jezikov, v katerih se bere z desne proti levi, drugače dojemajo neko zaporedje kot govorci tistih jezikov, ki berejo z leve proti desni. Možgani govorcev jezikov, v katerih so barve bolj definirane in v katerih obstaja več izrazov za barvne odtenke, prej zaznajo spremembe kot možgani tistih govorcev, ki uporabljajo zgolj en izraz za posamezno barvo. Govorci jezikov, ki ločujejo slovnični spol besed, stvari, na katere se nanašajo te besede, opisujejo glede na slovnični spol. Špansko govoreči npr. most, ki je v španščini moškega spola, opisujejo s pridevniki trden, močan, velik; nemško govoreči pa s pridevniki lep, eleganten, zanimiv, saj je beseda v nemščini ženskega spola.

Vsak jezik ima svoj jezikovni sistem, svoja pravila in svojo strukturo. Ko se učimo novega jezika, se učimo tudi razmišljati izven okvirjev, ki jih uporabljamo pri svojem jeziku. Lahko bi tudi rekli, da se moramo premakniti iz svoje miselne cone ugodja v drugo cono. Kot primer lahko navedemo razliko med tvorbo stavka v jeziku, ki za izražanje preteklega glagolskega časa potrebuje informacijo o spolu, in jeziku, ki te informacije ne potrebuje.

Poglejmo, kako isti stavek povemo v različnih jezikih.

• Moj stol je bil bel.

 
V slovenščini moramo razmišljati o tem, katerega spola je stol, kateri sklon potrebujemo in ali bo glagol v pretekliku v ženskem ali moškem spolu.

V angleščini se ne ukvarjamo s slovničnim spolom.

• My chair was white.

Pri jezikih, ki imajo bolj razvejan glagolski sistem in več glagolskih časov, mora govorec razmišljati o trenutku, v katerem se dejanje odvija, o tem, ali je prisoten v dejanju ali ne in kdo govori o dejanju.

Na primer:

• Makedonsko: Ivan učestvuval vo vtorata svetska vojna.
• Slovensko: Ivan je sodeloval v prvi svetovni vojni.

V slovenščini poznamo eno obliko preteklika, zato ni pomembno, ali je bil govorec prisoten pri dogodku, ki ga omenja. V makedonščini, ki za izražanje preteklosti uporablja več glagolskih časov, je pomembno, ali je bil govorec prisoten pri omenjenem dogodku. Glede na to govorec ve, kateri glagolski čas izbrati (določni ali nedoločni glagolski čas).

Z jezikovno selekcijo posameznik za izražanje istih stvari uporabi drugačne miselne sklope, ko govori tuj jezik, s čimer ustvarja drugačno sliko sveta, kot mu je znana iz materinščine.

Vsaka kultura je svoj jezikovni svet, v katerem se določene stvari dojemajo drugače. Evropski jeziki kategoriji časa in prostora dojemajo zelo matematično in točno določeno, saj poznajo številčni sistem, izraze za številke, količino in izražanje prostorskih komponent. Jezik aboriginov kuuk thaayorre pa ne pozna izrazov levo, desno, naprej, nazaj, saj namesto teh uporablja izraze za smeri neba (sever, jug, vzhod, zahod). Ti izrazi so sicer poznani tudi naši kulturi, a ne na enak način. Evropski jeziki tovrstne izraze uporabljajo za opis širših prostorskih lestvic in zelo nenavadno in nerazumljivo bo zvenelo, če boste rekli: »Živim v hiši, ki leži zahodno od tvojega bloka.« Evropski jeziki tovrstne izraze uporabljajo v širšem pomenu: za orientacijo v prostoru in geografsko poimenovanje. Aborigini bi tako za neko stvar rekli, da se nahaja na jugu/severu, evropski jeziki pa namesto tega uporabljajo izraza levo/desno.

Govorci mandarinščine imajo drugačno percepcijo časa, kot ga poznamo Evropejci, saj čas razvrščajo po horizontalni liniji od zgoraj navzdol. Kot primer podajamo fotografijo celega jabolka in ogrizka. Ogrizek so časovno postavili pred sliko celega jabolka. Vzrok tiči v tem, da prihodnost na časovnem traku dojemajo za sedanjostjo in ne pred njo. Pri njih prihodnost/sedanjost/preteklost prikazujejo s telesom – preteklost je pred trebuhom in prihodnost za hrbtom.

Omenjena primera ponazarjata, kako ljudje na različne načine dojemamo svet in vse, kar nas obdaja. To je povezano z biološkimi danostmi in načinom življenja. Aborigini se znajo bolje orientirati v prostoru, govorci mandarinščine pa so osredotočeni na stvari pred sabo in ne na tisto, kar je za njimi (torej prihodnost).

Ljudje, ki govorijo dva jezika, naj bi oba ves čas obvladali, za kar skrbijo njihove izvršilne funkcije (angl. executive functions). Domneva se, da so zato pri njih te funkcije bolje razvite kot pri tistih, ki govorijo le en jezik; številne raziskave so to razmišljanje potrdile. Od sovrstnikov so tako boljši pri usmerjanju pozornosti na pomembne informacije in tudi pri zaviranju (inhibiciji) nezaželenih dražljajev iz okolja (Prior in MacWhinney 2010).

Pri otrocih, ki se jezik naučijo do šestega leta starosti, se pri govorjenju aktivirajo področja v obeh možganskih poloblah. Pri tistih, ki to storijo po šestem letu ali so manj vešči jezika, pa se bolj aktivirajo področja v levi polobli. Pri ljudeh, ki določen jezik slabše obvladajo, se obširneje aktivirajo različni predeli možganske skorje kot pri tistih, ki jezik govorijo tekoče. Izboljšanje v govorjenju tujega jezika je vidno tudi na podlagi študij funkcionalne magnetne resonance (fMRI), saj področja, ki se aktivirajo med govorom tujega jezika, vedno bolj sovpadajo s tistimi, ki se aktivirajo, ko govorimo materni jezik (Mouthon, Annoni in Khateb 2013).

Velikokrat se poraja vprašanje, kako lahko ljudje, ki govorijo več jezikov, preklapljajo med njimi. Nekateri raziskovalci so prepričani, da v možganih obstaja sistem, ki omogoča preklapljanje med jeziki, saj so v možganski skorji in pod njo odkrili več regij, ki naj bi imele omenjeno funkcijo, vendar mehanizem še ni podrobno raziskan.

Če bi bilingvalne govorce ali učitelje tujih jezikov vprašali, bi vam verjetno potrdili, da imajo v svojih glavah ”gumb” za preklapljanje. Otrok, ki odrašča v dvojezičnem govornem okolju, si miselno povezavo s preklopom med jezikoma ustvari glede na govorno okolje, v katerem se želi izražati. Bilingvalni otrok slovenske matere in italijanskega očeta tako točno ve, da se z mamo pogovarja v slovenščini in očetom v italijanščini. Za isto mizo mami reče: »Podaj mi sol«, očetu pa: »Passami il sale«.

Češki jezikoslovec in antropolog Zdeněk Salzman povezavo med jezikom in mišljenjem ponazarja z drugega zornega kota. V svojih raziskavah pravi, da so bolj pomembni deli kulture tudi jezikovno bolj dodelani. To pomeni, da ima vsak jezik na določenem področju bolj razdelano terminologijo. Ljudje v puščavah imajo veliko različnih izrazov za pesek in kamelo, filipinsko ljudstvo Ifuege pozna dvajset izrazov za riž, Masajci poznajo sedemnajst izrazov za živino, narod Koye v Indiji ima sedem različnih besed za bambus, na Maldivih ne poznajo izrazov za vas, mesto ali trg ter jih zamenjujejo z besedo otok, Eskimi imajo okrog petdeset različnih izrazov za sneg (sulitlana – zelen sneg, tlaslo – sneg, ki počasi pada, gristla – zamrznjen sneg), v hrvaščini pa obstaja okrog 120 izrazov s področja morske terminologije (brod, batana, korablja, jedrilica, kormilo …). 

Človeški um je podoben tabuli rasi, na katero zapisujemo različne vsebine, dodajamo nove besede in nove jezike. Določenih kognitivnih in vedenjskih naravnanosti se naučimo v svojem družbenem okolju, veliko pa jih sprejmemo s spoznavanjem drugih okolij. Tudi s spoznavanjem novega jezika na svojo tabulo raso dodajamo nov element in razvijamo svoj um. Morda ni stoodstotnih znanstvenih dognanj o povezavi med jezikom in miselnostjo, a tako kot so razvejani, nepredvidljivi in zapleteni jeziki tega sveta, tako so razvejani, zapleteni in neznani tudi možgani vsakega posameznika, naj si bo znanstvenik ali kdor koli drug.

Viri:
Boroditsky, L (2017): How Language Shapes, dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=yQTqHc7xegc&t=4471s
Chomsky, N (2011): Izbrani spisi. Ljubljana: Modrijan.
Perčin, N (2014): Jezik kot pogled na svet (jezik, kultura in mišljenje). Ljubljana: FDV.
Vygotsky, Lev S (1986): Thoughtandlanguage. London: MIT press.
Whorf, B (1979): Jezik, misao i stvarnost. Beograd: Beogradski izdavačko-grafički zavod.