Oh, ta vejica! Prikrade se na mesta, kjer ni zaželena, in pogrešamo jo tam, kjer bi morala biti. Najlažje bi bilo napisati besedilo, na koncu pa natrositi še za dve vrstici vejic in dodati napis: »Vstaviti po potrebi«. Kaj pa, če vam zaupamo, da so pravila za vejico v resnici sila preprosta in celo matematično opredeljiva? Ni se nam treba zanašati na posluh ali občutek, dovolj je, da poznamo nekaj osnovnih enačb.

VEJICA KOT LOČNICA MED STAVKI

Stavek so besede, zbrane okoli osebne glagolske oblike. Osebna glagolska oblika opredeljuje, kaj kdo dela ali kaj se z njim dogaja:

– Matija pije kavo.

– Manca in Peter sta gledala film.

– Dežuje.

– A gremo na izlet?

– Pokliči mamo!

– Rad bi govoril z gospodom Novakom.

– Nikoli več ne bom skočil s padalom!

Več stavkov skupaj imenujemo poved. Stavki v povedi so ločeni z vezniki (ali, če, ker …) in z vejicami:

– Matija pije kavo, ker je zaspan.

– Manca in Peter sta gledala film, zato nista slišala zvonjenja telefona.

– Dežuje, čeprav dež ni bil napovedan.

– A gremo na izlet ali bi raje ostali doma?

– Pokliči mamo, ampak ji ne povej za darilo!

– Rad bi govoril z gospodom Novakom, poklical gospo Horvat in imel sestanek z direktorjem.

– Nikoli več ne bom skočil s padalom, saj me je bilo zelo strah!

Če osebne glagolske oblike ni, tudi vejice ni:

– Zaradi dežja izlet odpade. (Napačno: Zaradi dežja, izlet odpade.)

– Cene je zvit kot lisica. (Napačno: Cene je zvit, kot lisica.)

– Kljub dežju bomo šli na izlet. (Napačno: Kljub dežju, bomo šli na izlet.)

Vejice prav tako ne pišemo med večbesednimi vezniki:

– Medtem ko ga ni bilo, je čistilka vse počistila. (Napačno: Medtem, ko ga ni bilo, je čistilka vse počistila.)

– Rada pojem, zato ker me to sprošča. (Napačno: Rada pojem, zato, ker me to sprošča.)

– Tine je prišel, kljub temu da je imel zlomljeno nogo. (Napačno: Tine je prišel, kljub temu, da je imel zlomljeno nogo.)

– Pleše, kakor da je zadnji dan. (Napačno: Pleše, kakor, da je zadnji dan.)

– Bolje je biti tiho, kot če bi se skregali. (Napačno: Bolje je biti tiho, kot, če bi se skregali.)

Nekateri vezniki so večdelni. Vejice med njimi ne uporabljamo:

– Ali boš copatke pospravil ali pa jih bo odnesla Muca Copatarica! (Napačno: Ali boš copatke pospravil, ali pa jih bo odnesla Muca Copatarica!)

– Tako je bil utrujen, da ni niti pil niti jedel. (Napačno: Tako je bil utrujen, da ni niti pil, niti jedel.) – Konference so se udeležili tako predstavniki šole kot tuji gostje. (Napačno: Konference so se udeležili tako predstavniki šole, kot tuji gostje.)

VRINJENI STAVKI

Če stavek razdelimo na dva dela, z vejico ločimo vrinjeni del – v tem primeru vejici opravljata vlogo oklepajev.

– Moja prijateljica, ki je velika ljubiteljica knjig, bo šla na knjižni sejem v Frankfurt.

– Tine ima brata, ki dela kot natakar, in sestro, ki je kuharica. (Bodimo pozorni, da je vejica tudi pred in: do tega pride zato, ker se je del ki dela kot natakar vrinil v stavek Tine ima brata in sestro.)

Če vrinemo v stavek še več dodatnih stavkov, lahko pridemo do tega:

Tine ima brata, ki dela kot natakar tam, kjer je včasih delal Peter, ko je bil še mlajši, in sestro, ki je kuharica v gostilni, v kateri kuha tudi znani chef, ki je sodeloval v TV-oddaji.

Oglejmo si to poved še drugače:

Tine ima brata,                                              in sestro,

            ki dela kot natakar tam,                                 ki je kuharica v gostilni,

                        kjer je včasih delal Peter,                               v kateri kuha tudi znani chef,

                                   ko je bil še mlajši,                                          ki je sodeloval v TV-oddaji.

Zdaj razumemo, zakaj je tako pomembno, da vejice pravilno postavimo: botrujejo namreč osnovnemu razumevanju besedila!

VEJICA PRI NAŠTEVANJU

Ko naštevamo, med naštevalne subjekte postavimo vejice:

– V trgovini kupi kruh, jajca, mleko in solato. (V tem primeru pred in ni vejice.)

Vejice pa ne postavimo pred tripičje:

– V trgovini kupi kruh, jajca, mleko, solato … (Napačno: V trgovini kupi kruh, jajca, mleko, solato, …)

Prav tako nanje ne smemo pozabiti pri alinejah:

V tajništvu naj se zglasijo:

– dijaki,

– profesorji,

– strokovni sodelavci,

– starši.

VEJICA PRED IN

Pri naštevanju vejice pred veznikom in ne pišemo:

– V morju se rad kopam, potapljam in smejim. (Napačno: V morju se rad kopam, potapljam, in smejim.)

Vejica pa pred in stoji v primeru podredij, kot smo napisali že zgoraj:

– Danes bom jedel polnjene paprike, ki jih je skuhala babica, in kruh, ki sem ga kupil v trgovini.

Prav tako vejico pišemo pred besedno zvezo in sicer:

– Sem prevajalka, in sicer prevajam iz arabščine v slovenščino.

Vejica stoji pred in tudi takrat, ko vnašamo novo informacijo:

– Jutri bomo šli na izlet, in če bomo imeli dovolj časa, se bomo oglasili pri vas. V slednjih primerih bi poved od in če dalje popolnoma enako dobro funkcionirala tudi kot samostojna (Jutri bomo šli na izlet. Če bomo imeli dovolj časa, se bomo oglasili pri vas.)

VEJICA PRI NAGOVORIH, POZDRAVIH IN VZKLIKIH

Ko pišemo (elektronska) pisma, v nagovoru uporabimo vejico:

– Spoštovani, pišem vam …

– Draga Maja, danes sem se spomnila nate …

Vejica stoji tudi za pozdravi:

– Dober dan, Tina!

– Živijo, Gašper!

– O, Jure, pozdravljen!

Ne pozabimo nanjo pri členkih:

– Ne, ne poznava se še.

– Seveda, kar pridi na obisk.

– Ja, jutri bom spekla torto.

– Kako ste, Franci?

ZDAJ VESTE!

Vejica v slovenskem pravopisu nikoli ne stoji na sredi stavka, četudi bi se pri glasnem branju na tistem mestu ustavili ali šli z glasom navzgor. Vejica je kot matematični oklepaj, ki enote med seboj ločuje glede na osebne glagolske oblike, uporabimo pa jo tudi takrat, ko koga nagovorimo. Ne pozabimo nanjo, ko pišemo, da bodo naše misli tudi v pisni obliki strukturirane in dobro razumljene.