DITKA, KANTAVTORICA, PEVKA, KITARISTKA IN SKLADATELJICA
Ditko je širna Slovenija spoznala pred desetimi leti s pesmijo Ne bodi kot drugi, poezijo Ferija Lainščka, oblečeno v nežno melodijo, ki se je med ljudmi takoj prijela in mladi pevki odprla nova vrata na slovensko glasbeno sceno. Kantavtorica, pevka, kitaristka in skladateljica s Prevalj na Koroškem je svoj hobi – glasbo – spremenila v poklic, ki ga opravlja s srcem in z njim navdušuje vedno več ljudi, ki cenijo kakovostno glasbo z dušo in globokimi sporočili. V mesecu, ko govorimo o jeziku v kulturi (in kulturi v jeziku), se je z nami pogovarjala o prepletu poezije in glasbe.
1. Ditka, nad glasbo vas je navdušil vaš oče, skladatelj, pianist in profesor glasbe, ki je tudi uglasbil pesem Ne bodi kot drugi. Kako je prišel do te ideje, ki je v slovenskem glasbenem prostoru redkost? Ali ste Ferija Lainščka poznali že od prej?
Idejo za uglasbitev poezije je pravzaprav dal moj profesor slovenščine v gimnaziji. Ko smo za recital ob kulturnem prazniku brali poezijo Toneta in Marka Pavčka, me je, ker je vedel, da igram kitaro, pojem in pišem svoje pesmi, spodbudil, da uglasbim kakšno poezijo omenjenih pesnikov. Takrat še nisem imela izkušnje napisati glasbo na besedilo nekoga drugega in to idejo sem predala svojemu očetu Gorazdu, ki ga je nagovorila pesem Školjka Marka Pavčka, da ji je vdahnil glasbo. To uglasbitev sem potem ob lastni spremljavi na kitaro zaigrala na številnih šolskih prireditvah. Ljudje so bili navdušeni in želeli so si še več. Verjetno je bil ta dober odziv poslušalcev glavni razlog za nadaljnjo motivacijo, da uglasbiva še kakšno. Sledili sta poeziji Nekaj je v zraku in Dober dan, življenje Toneta Pavčka, nato pa pesem Ne bodi kot drugi, ki je zapečatila mojo pot. Idejo, da oče uglasbi tudi to pesem, je dala moja mama Jelka. Poezija Ne bodi kot drugi je že zelo stara in moja mama jo je več let imela izrezano iz neke revije in prilepljeno na hladilnik s prepričanjem, da je to ena najlepših ljubezenskih pesmi vseh časov. Ideja za melodijo se je nekega večera mojemu očetu utrnila v trenutku, pesem sem odpela in v poslušanje smo jo poslali Feriju Lainščku. Spomnim se njegovih besed: »Po mojem skromnem mnenju je to najboljša uglasbitev in interpretacija te poezije doslej.« Ta pesem nas je spoznala in združila. Kmalu smo se srečali tudi v živo na enem literarnem večeru, se takoj ujeli, spontano pričeli sodelovati in še danes nadaljujemo z zgodbo, ki je nekaj posebnega.
2. Koncerte najraje izvajate v manjših krogih. Kdo so vaši obiskovalci: mladi, stari, moški, ženske? Pred kakšno publiko najraje igrate?
Drži. Najraje imam manjše intimne lokacije, kjer se še bolj začuti ta sinergija med mano kot izvajalko in publiko. Na splošno mi je pri moji glasbi ambient zelo pomemben, saj prispeva k celotni izkušnji koncerta. Svečke, lučke, grajski oboki ali bližina reke, to so detajli, ki neposredno prispevajo k dobremu počutju. Moja publika so ljudje vseh starosti, prevladujejo pa ženske. Predvsem ljudje, ki radi berejo poezijo, imajo v besedilih radi tisto globino, cenijo kakovostno glasbo in predvsem znajo prisluhniti. Moji koncerti so namreč v prvi vrsti namenjeni poslušanju, saj je v ospredju pripovedni slog petja.
Najraje igram pred publiko, ki kupi vstopnico in pride na moj samostojni koncert, saj takrat vem, da bodo tam ljudje, ki vedo, kaj jih na koncertu čaka, in ne pričakujejo morebitne zabave in plesa, temveč neke vrste kulturni dogodek. Večkrat pa se mojih koncertov udeležijo tudi otroci, kar me še posebej veseli. Tudi sicer se z glasbeno-literarnim koncertom večkrat predstavim na šolah in tudi ti koncerti so mi ljubi. Nekoliko drugačni, bolj razigrani, a otroško pristni in prisrčni.
3. Veliko nastopate na glasbeno-literarnih večerih s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Kako pripravljata program? Ali najprej izbereta glasbo in nato brane besede ali obratno? Vaju vodi hipni navdih ali se načrtovanja dogodkov lotevata počasi in premišljeno?
Zdi se mi, da se je ta naš glasbeno-literarni koncert oblikoval kar sam po sebi, skozi leta skupnih nastopov ter izmenjave idej in mnenj. Nikoli nismo zares sedli za mizo in napisali nekega scenarija. Tako kot midva z očetom je tudi Feri človek navdiha in radi se prepustimo notranji intuiciji ter trenutni inspiraciji. Seveda pred vsakim koncertom pripravim seznam zaporedja pesmi in Ferijevih vstopov, a včasih se zgodi, da kakšno pesem izpustim, jo zamenjam, ker pač tako v tistem trenutku ocenim. Tudi Feri ima pripravljenih nekaj pesmi, ki jih nato prilagodi glede na publiko in trenutni navdih. Ko Feri bere svojo poezijo, ga moj oče spremlja na klavir in tudi te melodije prihajajo čisto iz globine njegove duše. Vsi stremimo k temu, da se na koncertih počutimo dobro in damo od sebe najboljše, kar v tistem trenutku zmoremo. Seveda se pogovarjamo o nadgradnji in si izmenjamo predloge, saj si želimo, da zadeva ves čas raste, vodilo pri ustvarjanju pa je vedno osebna svoboda.
4. Z online študijem na akademiji Songwriting Academy UK ste nadgrajevali znanje iz pisanja pesmi. Z angleškimi besedili se prebijate tudi na tuje glasbene trge. Ali v angleščini pišete zaradi tujine ali se v njej lažje izražate kot v slovenščini? Zakaj? Vam je blizu še kakšen tuj jezik? V kakšnem okolju iščete (in najdete) inspiracijo za ustvarjanje?
Pisanje v angleškem jeziku jemljem kot posledico tega, da sem od majhnega poslušala večinoma angleško govoreče izvajalce. Glasbeniki, kot so Norah Jones, Joni Mitchell, Elton John in drugi, so mi še danes v navdih pri ustvarjanju. Hkrati mi je angleški jezik zelo pri srcu, je lep in precej bolj enostaven za petje kot recimo slovenski. V obeh jezikih se lahko izrazim, a je angleščina za pisanje besedil nekoliko enostavnejša kot slovenščina. Vsaj sama jo tako dojemam. Spet pa pride to iz mene, brez posebnega načrta in pričakovanj. Ko verze začutim v angleščini, jih enostavno zapišem, enako je v slovenskem jeziku, če se kdaj rodi ideja. Z besedili v angleškem jeziku se res lahko približam širši publiki in ja, tujina me mika in je na seznamu mojih ciljev. Predvsem zato, ker je skozi leta nastalo zares veliko pesmi v angleščini, za katere vem, da imajo svojo ciljno publiko širše po svetu. Študij na online akademiji mi je dal veliko novega znanja in tehnik, ki mi pomagajo pri oblikovanju besedil, a kljub znanju je pri meni za pisanje ključen navdih. Kadar ne čutim prave inspiracije, enostavno ne pišem. Sicer pa navdih za zgodbe, kot rada poimenujem svoja besedila, največkrat najdem v sebi in lastnih izkušnjah, svojih občutkih, doživljanju sveta, pa potem v zgodbah ljudi, ki jih redno srečujem, kot tudi v likih iz knjig, filmov ali pa preprosto v nekih vsakdanjih vprašanjih o smislu življenja. Za prebujanje inspiracije mi pomagajo tudi potovanja ali pa preprost umik na samo v naravo.
5. Kateri slovenski (in tuji) pesniki so vam najljubši? Kakšne vrste poezija vam je blizu? Kaj pa glasbeniki? Katere bi izpostavili kot primere dobre kombinacije besedil in melodije?
Moj najljubši slovenski pesnik je Feri Lainšček in to, da lahko z njim tako aktivno in uspešno sodelujem, si štejem v veliko čast. Njegova poezija je tiste vrste poezija, ki mi je na splošno blizu. Na prvi pogled enostavna, a v svojem bistvu tako globoka. Poezija, ki je v največji meri ljubezenska in ki v sebi vedno skriva potencial za uglasbitev. Preveč moderne in komplicirane poezije nimam rada, morda tudi zato, ker kot glasbenica v poeziji vedno iščem možnost za melodijo. Najljubšega tujega pesnika še nimam. Za razliko od pisanja lastnih besedil v angleščini je lahko branje poezije v tujem jeziku recimo precej bolj zahtevno. Pesniški jezik je vsekakor kompleksnejši in zato zahteva še en nivo znanja več, da pesem res dobro dojameš. Nekaj glasbenikov, ki so mi blizu, sem že omenila, poleg teh pa so mi zares pri srcu tudi zasedbe Mumford and Sons, Pink Floyd, The Beatles in The Rolling Stones. Vsaka zasedba posebej je primer dobre prakse kakovostnega in izvirnega besedila v kombinaciji s samosvojo in unikatno glasbo. Vsakega izmed njih tudi zaznamuje duh časa, v katerem so ustvarjali.
6. V tem mesecu smo govorili o izstopajočih kulturnih delih, ki jezik, v katerem so narejena, predstavijo širšim množicam in mnoge tudi navdušijo za učenje dotičnega jezika. Slovenija se lahko prav gotovo ponaša z mnogimi čudovitimi glasbeniki. Katere bi vi izpostavili kot izvajalce, ki so za promocijo slovenskega jezika naredili največ? Čeprav sama ne poznam glasbenika ali zasedbe, ki bi bila s skladbami v slovenskem jeziku prepoznavna na svetovni glasbeni sceni, pa vsi, ki ustvarjamo kakovostna besedila ob kakovostni glasbi, nekaj prispevamo k popularizaciji slovenskega jezika. Vsakič, ko ima glasbenik možnost, da se predstavi v tujini in zaigra nekaj v maternem jeziku, na ta način pomaga pri promociji slovenskega jezika tudi čez mejo. Izpostavila bi Vlada Kreslina, ki ima kakovostna besedila in za katerega vem, da je svoje delo že dostikrat predstavil po Evropi in svetu. Feri Lainšček s svojimi izjemnimi deli prav gotovo veliko prispeva k popularizaciji, hkrati pa so bila njegova dela prevedena v tuje jezike. Menim, da s svojim delom tudi sama veliko prispevam k promociji slovenskega jezika. To se kaže tudi z različnimi sodelovanji, denimo z oddelkom za študij slovenskega jezika na Slovaškem in Japonskem, kjer profesorji za študij večkrat vzamejo kakšno mojo uglasbitev poezije in se tako na drugačen način, ob glasbi, učijo jezika. Vsake toliko časa mi piše gospod iz Tasmanije, ki mu je slovenski jezik zelo všeč in se ga že več let uči, večkrat pa poudari, da mu prav moja glasba veliko pomaga pri razumevanju. Svoje uglasbitve slovenske poezije sem med drugim predstavila tudi na ambasadi na Slovaškem in v prestižni »Hiši umetnikov« na Dunaju, kjer bila zbrana mednarodna publika.
