AVTOR: IVA KLEMENČIČ

Ste tudi vi eden tistih, ki trdijo, da nikoli ne preklinjajo? No, mi smo prepričani, da tudi iz vaših ust tu in tam zleti kakšna »grda beseda«, čeprav mogoče sploh ne veste, da gre za kletvico. Zanje že od malih nog poslušamo, da jih ne smemo uporabljati, hkrati pa jih lahko naša ušesa ujamejo na vsakem koraku. Gre za način komunikacije, ki naj bi bil star prav toliko, kot je staro človeštvo, oblike in raba kletvic pa so se skozi stoletja in tisočletja spreminjale. V naslednjih vrsticah bomo razbili mit o tem, da so to besede, ki jih uporabljamo le pod vplivom negativnih čustev, pa tudi mit o tem, da gre za tumor v jeziku, ki bi ga morali odstraniti. Za piko na i vas bomo naučili preklinjati po švedsko.

Ljudska razlaga pravi, da po kletvicah posežemo, kadar nam zmanjka drugih besed. To pojasnilo v preklinjanju vidi znamenje človeške slabosti – naš besedni zaklad naj bi bil tako skromen, da smo prisiljeni uporabiti »lahke« besede. Če nas nekdo razočara ali razjezi, v obupu siknemo: »Pizdun!« Druga razlaga prav tako izhaja iz ugotovitve, da kletvice uporabljamo, ko nimamo na izbiro drugih besed, a govori v prid preklinjanju. Uporaba kletvic ni obravnavana kot slabost, temveč je posledica posebne situacije, v kateri se je znašel govorec: »Še ne bo konec te preklete vročine?« Odgovor na vprašanje, zakaj in kdaj preklinjamo, pa kljub vsemu ni tako preprost.

​Švedski jezikoslovec Magnus Ljung je kletvice na podlagi različnih funkcij, ki jih opravljajo, razdelil v dve skupini: vzkliki in druge kletvice. Vzkliki so samostojne izjave, ki niso del večje konstrukcije. Če nekdo zakriči »Drek!« ali »Pojdi v rit!«, je s tem jasno izrazil mnenje. Kletvice druge skupine ne morejo stati same, ker z njimi natančneje določamo druge besede, zato jih umestimo v daljši stavek. Nihče ne reče samo »hudičevo«, ampak na primer »Kakšen hudičevo naporen teden!«. V nadaljevanju si bomo ogledali kletvice obeh skupin v slovenskem in švedskem jeziku. Tako bomo primerjali, kako preklinjamo Slovenci, ki sodimo med dokaj pogoste uporabnike sočnejših besed, in Švedi, ki zase pravijo, da preklinjajo najbolj strahopetno od vseh prebivalcev našega planeta. Ali to drži, boste presodili sami.

Eden najobičajneših tipov kletvic so vzkliki jeze in začudenja. Ti niso usmerjeni v osebo, ampak so neke vrste komentar situacije, v kateri se je znašel govorec. Če si z vrati pripremo prste, lahko ob nesrečnem dogodku zakričimo »Aaa!«, »Aua!« ali »Joj!«, a marsikdo se ne bo zadovoljil le s tem, temveč bo bolečino izrazil z močnejšo besedo, kot so na primer »Sranje!«, »Pizda!« ali »Jebenti!«. Slovenci v kletvicah najpogosteje uporabljamo vulgarizme, ljudske izraze za odvajanje, spolne organe in spolni odnos. V mnogih jezikih v takšnih situacijah posegajo po kletvicah z religioznimi motivi, kar velja tudi za švedščino: »Fan!« (»Hudič!«), »Satan!« (»Satan!«) in »Helvete!« (»Pekel!«) so najpogosteje izrečene švedske kletvice. Vsako leto bolj čutimo vpliv angleščine, zaradi katere sta tako »Shit!« kot »Fuck!« v obeh jezikih postali povsem običajni besedi za izražanje nezadovoljstva. Takšne kletvice imajo znanstveno dokazano pozitiven učinek na človeka, saj blažijo bolečino in mirijo negativna čustva. 

Ljudje že od nekdaj uporabljamo prisege. Nekoč je bila njena naloga potrditi, da govorimo resnico. Večinoma so ljudje kot pričo, da ne lažejo, omenjali boga. Prisege so zlato dobo doživljale v srednjem veku, ko so ljudje prisegali pri vsem, kar se je vsaj malo navezovalo na boga: »Pri božjih očeh!« (»Vid Guds ögon!«), »Pri božji krvi!« (»Vid Guds blod!«), »Pri Jezusovem križu!« (»Vid Jesu kors!«). V drugi vrsti priseg so se govorci zakleli, naj se jim zgodi kaj strašnega, če lažejo. V krščanskem svetu se je tudi ta vrsta zatrditev pogosto navezovala na religijo, na primer »Prisežem (pri bogu), nič ne vem o tem!«. Ti izrazi so danes čisti ojačevalci – njihova uporaba več ne pomeni osebnega tveganja. Prisege uporabljamo tudi kot vzklike ob jezi in začudenju: ko Slovenec sliši kaj neverjetnega, lahko izbruhne: »Naj me vrag vzame/pocitra!«; enako se bo čudil Šved: »Ta mig fan!« V slovenščini slišimo tudi vulgarnejši »Ne me jebat!«, medtem ko švedščina glagol »knulla« redko uporablja drugače kot v dobesednem pomenu.

Kadar smo v nekaj popolnoma prepričani, lahko za potrditev uporabimo pritrjevalne kletvice. S pomočjo kletvic lahko tudi zanikamo, da ima nekdo prav ali da govori resnico. V slovenskem jeziku je oboje bolj redek pojav: »Pri vragu, da je to moj denar!« ali »Hudiča, da ne!«. V mnogih tujih jezikih pa gre za ustaljeno prakso, tudi v švedščini: »Det kan du ge dig fan på!«, (»Lahko se zaneseš na vraga!«) in »I helvete (heller)!« (»Pri peklu, da ne!«). Pod vplivom angleščine se je v švedščini razširila tudi kletvica »I mitt arsle!« (»In my ass!«).

Kadar se znajdemo v nezavidljivi situaciji, lahko na pomoč pokličemo višje sile. To vrsto kletvic z zelo dolgo zgodovino imenujemo prekletstva. Nekoč so bile priljubljene konstrukcije z velelnim členkom »naj«, denimo »Naj te bog kaznuje!«, ki so se v zadnjih letih skrajšale na oblike, kot so »Vrag vzemi …!« ali »K vragu z/s …!« Podobno je v švedščini: »Fan ta …!« (»Vrag vzemi …!«) ali »Åt helvete med …!« (»V pekel z …!«). Večina izrazov je izgubila svoj prvotni pomen in postala le agresiven vzklik. Nihče več ne verjame, da bo v dogajanje dejansko posegel bog, hudič ali kakšna druga višja sila, ampak te izraze uporabimo, ko smo besni, imamo polno glavo vsega, česa več ne zmoremo ali menimo, da neka stvar za nas več ni pomembna.

Neprijazne zahteve imenujemo kletvice, s katerimi nekomu povemo, da ga imamo dovolj. Slovenci v tem primeru zelo pogosto uporabljamo vulgarizme, na primer »Pojdi v rit!«, ali močnejše izraze, kot so »Pojdi v pizdo/kurc/pizdo materno/tri pizde materne!«, tudi »Kurc te gleda!«. Najpogosteje uporabljana kletvica tega tipa pa je »Jebi se!«. Švedi so precej vljudnejši, saj nas, kadar so resnično razjarjeni, ponavadi pošljejo v pekel: »Dra åt helvete!«; kakšen nas bo poslal tudi v rit: »Ta dig i arslet!« Pogosteje se zgodi, da bodo uporabili evfemizem in nas poslali v gozd (»Dra åt skogen!«). Kljub vljudni kletvici nam ne želijo, da bi uživali med drevesi in se sladkali z borovnicami, ampak upajo, da nas bo napadlo tristo kosmatih medvedov.

V mnogih državah se zgoraj omenjeni vzkliki navezujejo na mamo opsovanega človeka in Slovenija pri tem ni izjema. Če je nekdo res močno razburjen, se lahko zgodi, da slišimo vzklik »Jebem ti mater!« ali »Jebi si mater!«. To so ene najmočnejših in najmanj sprejemljivih kletvic, ki jih premore naš jezik.

Kadar hoče človek nekoga prizadeti z besedami, ki opisujejo negativne lastnosti opsovanega ali njegovih sorodnikov, se zateče k žaljivkam. Slednje obstajajo v tem, kar izrečemo, ali se skrivajo v tistem, česar ne izrečemo. Večina primerov v tej skupini se navezuje na mamo. V slovenščini že dolgo poznamo prej omenjeni izraz »Jebem ti mater!« in celo vzklik, ki vključuje tako mamo kot psa opsovanega: »Jebal ti pes mater!« To je ena najbolj grobih kletvic v slovenskem jeziku, če ne celo najbolj groba. Tu in tam lahko slišimo tudi: »Tvoja mama je kurba!« V uporabi sta tudi »kurbin sin« in »pasji sin«, vendar mora nekdo biti pošteno razjarjen, da izreče kaj takega. Vsebina oziroma zgodba teh kletvic je tako znana, da zadostuje, če uporabimo krajšo obliko »Mater!«. Včasih namesto besede »mama« slišimo tudi besedo za drugo žensko sorodnico, na primer sestro. Švedi so se dolgo uspešno izogibali kletvicam z motivom mame, v zadnjih letih pa opažajo njihov porast. Kljub vsemu obstaja zelo majhna verjetnost, da boste slišali Šveda reči: »Knulla din mamma!«, se pa vse pogosteje sliši vzklik: »Din mamma!«, ki je krajša verzija kletvice »Din mamma är en hora!« (»Tvoja mama je kurba!«).

Če hočemo nekomu reči nekaj grdega, agresivnega, posežemo po psovkah. V slovenščini so to na primer besede »Idiot!«, »Debil!«, »Kreten!«, za moške tudi »Prasec!«, »Pizda!« in »Peder!« ter za ženske »Koza!«, »Prasica!« in »Kurba!«. Psovke uporabljamo tudi za stvari, na primer »Vrzi stran to sranje!«. Obstaja ogromno besed, ki lahko funkcionirajo kot psovke, večina pa ne posega v kak tabu (»koza«, »opica«, »idiot«, »debil«). Razdraženi Švedi nas bodo najpogosteje označili za »arsle« (rit), »skit« (drek) ali »skithög« (kup dreka). Pomembna razlika med obema jezikoma je v besedah »peder« (»bög«) in »kurba« (»hora«). V slovenščini se kljub opozorilom še vedno uporabljata kot psovki, medtem ko med Švedi prevladuje mnenje, da je ti besedi skrajno neprimerno uporabljati kakorkoli drugače kot nezaznamovani besedi. Če se ženska preživlja s prostitucijo, ne pomeni, da je slaba, in enako velja za homoseksualne moške, zato teh besed ne bi smeli uporabljati kot psovki. To velja tudi za besedi »idiot« in »debil«.

Kadar bi radi povedali, da nekaj ni dobro, imamo na voljo več kletvic. Slovenci za neodobravanje velikokrat uporabljamo besedi »jebeni« in »kurčev« (»Kakšni jebeni časi.«, »Kurčev računalnik ne dela.«). V isti funkciji bi lahko uporabili tudi besedi »hudičev« in »prekleti«, toda obe sta v letih, odkar se uporabljata, izgubili precej naboja in za večino več ne delujeta tako učinkoviti. Nasprotno sta na Švedskem prav ti dve najpogosteje v uporabi: »Vilka förbannade tider.« in »Jävla datorn funkar inte.«.

Z različnimi kletvicami lahko izražamo tudi visoko stopnjo. Pomagamo si z besedami »hudičevo« (»jävla«), »svinjsko« (»svin-«) in »prekleto« (»förbannat«), včasih tudi »kurčevo« in »jebeno«, na primer »Včeraj je bilo svinjsko mrzlo.« Enako bodo rekli Švedi: »Det var svinkallt igår.« Prva dva izraza lahko uporabimo v povezavi z odličnostjo neke stvari (npr. »prekleto smešen film« in »hudičevo dober motor«), ostale tri običajno povežemo z nečim, kar je slabo (»jebeno težek projekt«). Švedi kot pozitivno predpono dodajajo besedo »skit« (drek, sranje): »Det var en skitbra konsert.« (»Bil je hudičevo dober koncert.«).

Podobne kletvice uporabljamo, da damo posebno moč ali poudarek besedam, ki sledijo. Slovenci posegamo po besedah »hudičev«, »kurčev« in »jebeni«, na primer »Vsak jebeni dan garam.« ali »Ne boš me prepričal, da je ta hudičev načrt dober!«. V švedščini za posebno poudarjanje besed uporabljajo pridevnik »jävla« (»Jag jobbar hårt varenda jävla dag.«), medtem ko drugi dve možnosti nista v uporabi.

Kletvice nam priskočijo na pomoč tudi pri poudarjanju moči našega vprašanja. Namesto da vprašamo »Kdo je rekel to?« in »Kje si bil?«, dosežemo močnejši učinek z »Kdo za vraga je rekel to?« (»Vem fan har sagt det?«) in »Kje pri vragu si bil?« (»Var för fan har du varit?«). Če želimo še dodaten kanček moči, namesto besed »za vraga« in »pri vragu« dodamo besedi »jebemti« ali »pizda«: »Jebemti, kdo je to rekel?«, »Kje si bil, pizda?«. Švedi bodo v svojem dokaj umirjenem slogu za močnejši učinek dodali besedo »helvete« (pekel): »Vem i helvete har sagt det?« in »Var i helvete har du varit?«.

Besede, ki jih uporabljamo kot kletvice, se pogosto razvijejo v nove besede s popolnoma novim pomenom. Če na primer Slovenec vzklikne »Poserjem se na vse zakone!« in Šved »Jag skiter i alla lagar!«, se je glagol »posrati« oziroma »skita« razvil iz kletvice, a opravlja drugo funkcijo. Nove besede se lahko razvijejo tudi iz besed za spolne organe in spolni odnos. Slovenci to dobro poznamo, naš jezik je namreč iz vulgarnih izrazov za vagino in penis proizvedel ogromno novih besed.Večinoma gre za glagole in samostalnike: razpizditi, napizditi, spizditi, odpizditi, dopizditi, pizdun, pezde, skurcati, okurcati, najebati, zajebati, zjebati, odjebati, jeba … Slovanski jeziki, med njimi predvsem ruščina, naj bi bili na tem področju najkreativnejši in iz kletvic hitro tvorijo nove besede. Jezikoslovci so izračunali, da lahko na ta način iz osmih najosnovnejših vulgarizmov v slovanskih jezikih ustvarimo 1596 novih glagolov.

Na kratko se dotaknimo še evfemizmov. Če besni Slovenec noče uporabiti »grde besede na p«, lahko zakriči »Pismo, kaj se dogaja?«, jeznoriti Šved pa v isti situaciji uporabi številko sedemnajst: »Sjutton, vad händer?«. To pa ne pomeni, da nista preklinjala, ampak sta se samo izognila tabuiziranim besedam. Prav vsaka beseda ima potencial, da se razvije v kletvico, če jo le uporabimo v pravem kontekstu.

Po vsem zapisanem lahko ugotovimo, da kletvice opravljajo veliko različnih funkcij oziroma da jih uporabljamo v najrazličnejših situacijah. Čeprav v naši družbi velja, da je preklinjanje neprimerno, imajo kletvice tudi prijetnejše in zabavnejše plati. Zagotovo imajo svojo igrivo in poetično stran, ki omogoča kreativnejšo uporabo jezika. Jezikoslovci se strinjajo, da kadar jih v primerni situaciji pravilno uporabi ustrezno poučena oseba, lahko kletvice na osupljiv in zabaven način širijo možnosti in bogastvo jezika. Tako lahko mirno rečemo, da kletvice nikakor niso tumor, ki bi ga morali odstraniti zaradi zdravja jezika. Vsekakor pa moramo paziti, kdaj, kje in v kakšni družbi nam zletijo z jezika.