Slovnični fašisti ali jezikovni partizani – pomen lepe uporabe maternega jezika






AVTOR: URŠKA HONZAK
Priznam, sem samooklicana slovnična fašistka oziroma grammar nazi, kot menda najbolj nadležni skupini ljudi na svetu pravijo v angleško govorečem svetu. No, tudi marsikdo drug mi je že povedal, da sem pretirano pozorna na slovnične napake – tudi v malo manj prijaznem tonu in z malo bolj zaznamovanimi besedami. Včasih je pač težko izklopiti poklicno deformacijo. Včasih pa se biti slovnični fašist celo izplača – tudi nalogo lektoriranja objav, ki jih berete na LanguageSitterjevem® blogu, sem dobila po nekajmesečnem opozarjanju na pomembnost njihove jezikovne neoporečnosti.
Priznam, sem samooklicana slovnična fašistka oziroma grammar nazi.

Kdo je grammar nazi?

Kako prepoznamo slovničnega fašista?

Vsak od nas je že kdaj srečal slovničnega fašista – če ne v živo, pa na spletu. Tam pridemo najbolj do izraza. Saj poznate tiste sitne ljudi, ki opozorijo na vsak zatipek in vejico preveč ali premalo v vsaki objavi na družbenih omrežjih. Ali pa vas nekdo v vaši družbi popravi vedno, ko namesto rodilnika uporabite tožilnik. Pa tisti starejši sorodnik, ki vas stalno opominja, da bo zaradi besed, prevzetih iz angleščine, slovenščina jutri izumrla. Nis(m)o sicer vsi slovnični fašisti enaki, vse pa nas vsaj na najosnovnejši ravni povezuje (včasih pretirana) skrb za lepo oziroma primerno rabo jezika.
Saj poznate tiste sitne ljudi, ki opozorijo na vsak zatipek in vejico preveč ali premalo v vsaki objavi na družbenih omrežjih.

Saj poznate tiste sitne ljudi, ki opozorijo na vsak zatipek in vejico preveč ali premalo v vsaki objavi na družbenih omrežjih.

Ampak saj vsi znamo slovensko, kajne?

Seveda, saj je prvi jezik večine prebivalcev Slovenije. In vsak od nas se v njej vsakodnevno sporazumeva – in pri tem smo večinoma uspešni. Pa četudi ne uporabljamo zapletenih stavčnih struktur, včasih postavimo kako vejico tja, kjer se po pravilih ne bi smela znajti, uporabimo kakšno »domačo«, narečno besedo … Vse to je jezik. In jezik je živ. In se ne prilagaja vedno pravilom, v katera ga včasih želijo ukalupiti jezikoslovci. Oziroma predvsem nekateri slovnični fašisti. 
Jezik je živ in se ne prilagaja vedno pravilom, v katera ga včasih želijo ukalupiti nekateri slovnični fašisti.

Jezik je živ in se ne prilagaja vedno pravilom, v katera ga včasih želijo ukalupiti nekateri slovnični fašisti.

Zakaj se torej bojimo izražati v slovenščini?

Ali kdaj, ko morate napisati pomembno elektronsko sporočilo svojemu nadrejenemu ali ko se pripravljate na nastop pred kolegi, pomislite, da ne veste niti, kje začeti, kaj šele, ali se prav napiše zaželen ali zaželjen?
Vsak jezik se deli na različne socialne zvrsti – to so različice jezika, ki se uporabljajo v različnih situacijah oziroma jezikovnih okoliščinah. S svojim očetom govorite v malce drugačnem jeziku kot s svojim nadrejenim; s svojimi prijatelji govorite drugače, kot če javno nastopate.
Vsak jezik se deli na različne socialne zvrsti; s svojimi prijatelji govorite drugače, kot če javno nastopate.

Vsak jezik se deli na različne socialne zvrsti; s svojimi prijatelji govorite drugače, kot če javno nastopate.
Danes med različnimi govori preklapljate nezavedno. Zelo verjetno pa ste se s knjižnim jezikom, ki je značilen za uradne oziroma formalne govorne položaje in javno nastopanje, prvič srečali šele, ko ste začeli hoditi v šolo. In prehod iz domače govorice oziroma narečja v knjižni jezik je lahko precej naporen – kar naenkrat šefla postane zajemalka, štumfi ali zokni pa nogavice. In učenec lahko tako dobi občutek, da jezika pravzaprav ne pozna in ne zna pravilno uporabljati. 
Takšnega občutka se je težko znebiti. Še posebej če je tako v javni rabi kot na primer na družbenih omrežjih, včasih pa celo v popolnoma neformalni komunikaciji vsaka na tak ali drugačen način zaznamovana, neknjižna struktura ali beseda označena za napačno oziroma nepravilno, njena uporaba pa strogo sankcionirana. Poleg tega pa je odgovor na vprašanje, zakaj je neka raba napačna, prepogosto le »Ker tako piše v slovnici/pravopisu« oziroma »Ker je tako rekel Toporišič«.

Ali je res vsega kriv Toporišič?

V marsikaterega govorca slovenščine je bilo na tak način vcepljeno prepričanje, da je edina pravilna slovenščina tista, ki je zapisana v slovnici, slovarju in pravopisu. Kar, kot rečeno, drži za določene govorne položaje, za določene situacije in okoliščine: javno nastopanje, uradne sestanke, zapise na spletnih straneh ali v časopisih. Za druge pa ne – v pogovoru s sosedo v domačem kraju boste zveneli prav čudno, če boste namesto narečja uporabljali knjižni jezik.
Jezikovni priročniki razlike med različnimi zvrstmi jezika poznajo in upoštevajo. Slovnična in pravopisna pravila se večinoma osredotočajo na knjižni jezik. In včasih je res veljalo, da so pravila določala rabo jezika – od tod izvirajo tudi pojavi nenavadnih besed, ki so jih oziroma so jih želeli v slovenski jezik nekoliko na silo vpeljati nekateri jezikoslovci. Saj se spomnite mita o tem, da naj bi verjetno najbolj znani slovenski jezikoslovec Jože Toporišič zahteval, da se namesto uveljavljenega izraza žemlja uporablja izraz razpočnica?
Se spomnite mita o tem, da naj bi slovenski jezikoslovec Jože Toporišič zahteval, da se namesto uveljavljenega izraza žemlja uporablja izraz razpočnica?

Se spomnite mita o tem, da naj bi slovenski jezikoslovec Jože Toporišič zahteval, da se namesto uveljavljenega izraza žemlja uporablja izraz razpočnica?
No, Toporišiča rajši ohranimo v spominu kot enega od avtorjev aktualnih slovenskih slovnic in pravopisov. Ki se prav tako kot jezik z rabo spreminjajo. Tako danes jezikoslovci predvsem spremljajo rabo jezika ter jo v priročnikih in drugih gradivih opisujejo, ne predpisujejo. Trenutno na primer poteka oblikovanje in hkrati tudi javna obravnava poglavij novega pravopisa – če se želite vključiti v pripravo, spremljajte javne objave Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je odgovoren za pisanje novih jezikovnih priročnikov. 
Tudi besede v jezik sprejemamo na različne načine – in če se uveljavi neka beseda, ki izvira iz kakega drugega jezika, s tem ni prav nič narobe. Zato ne verjemite tistim, ki pravijo, da je beseda otvoritev srbokroatizem in da moramo namesto nje uporabljati slovensko besedo odprtje. Ste vedeli, da tudi beseda miza ni slovenskega oziroma slovanskega izvora? Pa jo vsi uporabljamo vsak dan. Če vas »napade« kak jezikovni purist, mu kar postrezite s to informacijo. 

Ali ste potem slovnični fašisti res samo tečni ljudje, ki popravljate ljudi okoli sebe, da bi izpadli bolj pametni? 

Hmmm … Mogoče 😉 Seveda je prvi cilj vsake komunikacije, da uspešno prenesemo ali sprejmemo sporočilo. Vendar pri tem tudi nezavedno uporabljamo določena »pravila«, saj naše sporazumevanje olajšujejo in nam pri njem pomagajo. Ko o neki strokovni temi razpravljate s svojim kolegom z istega področja, uporabljate znanstvene termine in zapletene strukture; ko isto problematiko razlagate svoji mami, poenostavljate, uporabljate primerjave, preprostejše strukture … 
Slovnična pravila so namenjena uspešnemu komuniciranju in vsekakor ne kaznovanju ali sankcioniranju ali posmehovanju.

Slovnična pravila so namenjena uspešnemu komuniciranju in vsekakor ne kaznovanju ali sankcioniranju ali posmehovanju.
In temu, torej uspešnemu sporazumevanju, so pravzaprav namenjena tudi slovnična oziroma pravopisna pravila – in vsekakor ne kaznovanju ali sankcioniranju ali posmehovanju. 
Kar pa se meni zdi pri sporazumevanju pravzaprav bolj važno kot pravilna raba rodilnika, je tvorjenje besedil z repom in glavo. Za tiste vejice, kot pravim sama, ko se ponudim, da na hitro zlektoriram kakšno besedilo, lahko poskrbimo profesionalci – besedilo pa težko napišemo namesto vas oziroma oblikujemo na novo. 

In kako naj se naučim oblikovati besedila? 

Kot pri učenju in uporabi tujih jezikov sta tudi tu ključnega pomena dve stvari: raba in samozavest. 
Pri rabi naj poudarim predvsem branje. Slovenščino govorimo, poslušamo in v neki meri tudi zapisujemo vsak dan. Beremo jo prav tako, vendar pogosto prebiramo le kratke novice, objave na družbenih omrežjih in oglasna sporočila. Za daljša, zahtevnejša besedila pa si ne vzamemo časa. In prav v njih se skriva bogastvo jezika: nenavadno besedišče, zanimive, nepričakovane strukture itd., ki jih lahko prevzamemo tudi v svoj govor. Vzemite si čas in poiščite kvalitetno čtivo. Mene so pred kratkim navdušile kratke zgodbe Agate Tomažič – priporočam!
Samozavesti pa vam oziroma nam ne sme manjkati – saj je slovenščina vaš oziroma naš prvi jezik in jo uporabljamo ter se z njo srečujemo vsak dan. 
Moramo si vzeti čas za branje daljših besedil, saj se ravno v njih skriva bogastvo jezika.

Moramo si vzeti čas za branje daljših besedil, saj se ravno v njih skriva bogastvo jezika.

Torej, slovnični fašisti ali jezikovni partizani? 

In seveda, pri rabi jezika bodite pozorni tudi na pravilnost, primernost in lepoto izražanja. Predvsem v javni in uradni rabi – ko je oblika pravzaprav enakega pomena kot sama vsebina. In če nič drugega, vsaj ne boste spodbujali tistih, ki se hihitamo ob objavah v Facebook skupini Skropucalo.si. 
Za slovnične fašiste oziroma jezikovne partizane pa predlagam novo poimenovanje, ki si ga sposojam od kolega: slovnični oziroma jezikovni angeli. Namreč – še enkrat poudarjam – nad napakami se ne pritožujemo iz zlobe ali privoščljivosti, temveč ker bedimo (kot angeli) nad lepo rabo slovenščine. In če nas boste prosili za nasvet ali pregled nekega besedila, vam bomo vedno z veseljem priskočili na pomoč.
Ljubitelji slovenščine smo pravzaprav slovnični angeli, saj bedimo nad lepo rabo slovenščine.

Ljubitelji slovenščine smo pravzaprav slovnični angeli, saj bedimo nad lepo rabo slovenščine.

Picture

URŠKA HONZAK

LEKTORICA ZA SLOVENŠČINO IN JEZIKOVNI ANGEL

languagesitter
LANGUAGESITTERKA ZA ITALJANŠČINO

Prijavite se na e-novice: