»Slovnica je nepotrebno kompliciranje. Važno je, da se razumemo!« smo slišali že od marsikoga in prav gotovo pomislili tudi sami, ko smo si v glavo vbijali pretekle oblike nepravilnih angleških glagolov (to throw, threw, thrown?). Pa se res razumemo, če slovnice ne uporabljamo? Kaj bi razumeli, če bi tujec rekel: »Jaz rad jesti.« – želi jesti sedaj ali na splošno rad jé? Slovnica zajema različne elemente, kot so besedni red, sklanjanje, spol in število besed, tvorjenje besed in uporaba različnih glagolskih časov. Brez slovnice bi bilo težko razumeti in govoriti katerikoli jezik, zato je njeno poznavanje ključno.
Zmotna prepričanja o slovnici
1. Slovnica je samo za jezikovne puriste. Jezik uporabljamo vsi ljudje. Če želimo biti pri izražanju jasni, je slovnica za vse, ne le za grammar nazije.
2. Slovnica se uči le v šolah, v življenju pa je znanje slovničnih pravil nepotrebno. Res je, v vsakdanjem življenju ni pomembno, da se za prislovno določilo uporablja črtkano črto, za prilastek pikčasto črto pod prvotno črto, za povedkovo določilo pa črtkasto črto pod vijugasto, ki označuje povedek (vse to smo zapisali le zaradi poudarjanja nekih elementov, ki so se nam v srednji šoli vtisnili v spomin in morda zamerili). A vendar je slovnično izražanje izredno pomembno pri pisanju poslovnih pisem, prošenj, pri komunikaciji s strankami in otrokovimi učitelji ipd.
3. Slovnica je vedno stroga in toga. Tudi to ne drži – slovnica se lahko v različnih situacijah malce prilagodi. Spreminja se glede na kontekst – tako se na primer v znanstvenih člankih izražamo drugače kot pri sproščenem pogovoru v krogu prijateljev.
4. Slovnica je pretežka in dolgočasna. Slovnico se lahko učimo kot matematične enačbe (če ste bolj naravoslovni tip človeka), kot note (če ste glasbenik) ali kot zgodbo (če ste humanist). Obstaja mnogo zabavnih metod in vaj, ki pomagajo utrjevati znanje, velja pa tudi (kot pri vseh drugih dejavnostih), da nam več znanja in razumevanja omogoča hitrejše in lažje učenje.
Kako nam slovnica olajša življenje
Slovnici se godi krivica, ker nas v šoli pogosto silijo v učenje na pamet in pomnjenje definicij. Prav tako se med izobraževanjem prevelik pomen pripisuje suhoparnim pravilom, ki zakrijejo glavni namen: sporazumevanje. Slovnica je pogosto predstavljena neživljenjsko in nič čudnega ni, da ima v ušesih večine ljudi negativen prizvok.
V resnici pa slovnica le opisuje realno stanje; je enačba, v katero vstavljamo spremenljivke (besede). Poglejmo si primer iz uvoda: če želimo izraziti željo, uporabimo pogojni naklon (Rad bi jedel.), če pa govorimo o splošni preferenci, uporabimo povedkovnik rad in spregan glagol v sedanjiku (Rad jem.). Slovnica je tista, zaradi katere se razumemo, besede same nam tega ne omogočajo!
Zakaj pa moramo potem poznati jezikovne termine? Zato, ker z njimi določimo pravila, po pravilih pa zmoremo analogno reševati druge primere. Naslednji primer velja za tujca, ki se uči slovenščine: naučil se je, da v ženskem spolu v tožilniku na koncu postavi -o; tako se mu ni treba za vsako mesto posebej naučiti, kam gre (v Ljubljano, v Prago, v Barcelono, v Moskvo), pač pa si zapomni le to, da se končnica -a spremeni v -o. Ali si ni lažje zapomniti enega pravila kot vse kraje na svetu?
Učenje slovnice naj bo
Če dobro poznamo slovnico lastnega jezika, se precej enostavneje učimo tudi slovnice drugih jezikov, saj poznamo osnovne termine in vemo, kaj se z besedami dogaja: glagoli se spregajo, samostalniki se (v nekaterih jezikih, kot so ruščina, hrvaščina, nemščina, latinščina) sklanjajo, pridevniki se ujemajo s spolom in številom.
Pri učenju moramo vedeti, zakaj se učimo: v katerih primerih se uporablja nek glagolski čas, čemu služita dovršni in nedovršni glagolski vid ter kam postaviti vejice, da bo sporočilo nedvoumno. Motivacija za pomnjenje pravil raste sorazmerno z zavedanjem, kaj bomo s pravilno rabo besed dosegli.
Vedno pa se zatakne pri izjemah: ko neko slovnično pravilo že usvojimo, naletimo na izjemo, s katero se nam, jasno, podre (jezikovni) svet. Pa v resnici ni tako hudo – v vseh jezikih največ izjem spoznamo na začetku učenja, saj so najpogostejše ravno pri vsakdanjih besedah: recimo nepravilne množinske oblike (otrok – otroci, angleško child – children), sklanjanje prvih naučenih besed (mati, rusko мать), glagoli, ki jih uporabljamo ves čas (iti – grem, francosko aller – je vais) … Kasneje se količina izjem zmanjša, kar je lahko velika tolažba za premagovanje začetnih ovir.
Slovnica kot orodje
Predstavljajmo si torej, da je slovnica motika – z njo bomo lažje obdelali vrt (pomaga nam pri sestavi), ni pa tista, ki jo bomo na koncu pojedli (to so informacije, ki jih bomo predali oziroma sprejeli). Če nanjo pogledamo z dobro voljo in do nje pristopimo brez zavijanja z očmi, nam bo v veliko pomoč pri učenju tujega jezika in tudi obvladovanju maternega. Dandanes lahko na spletu najdemo toliko pripomočkov v obliki preverjanja besedil, sklanjanja in spreganja, da ni vrag, da ne bi uporabljali pravilnih oblik, še posebej pri pisanju. S tem dajemo vedeti, da smo razgledani, uglajeni, pismeni in predvsem, da se zmoremo jasno in učinkovito sporazumevati.
