Literatura je ena najdragocenejših oblik človekovega izražanja, ki seže globoko v človeško dušo in nas popelje na različna potovanja. Skozi stoletja so se rodila številna pomembna literarna dela, ki so zaznamovala našo zgodovino, preoblikovala naše misli in vplivala na naša prepričanja. Ta dela so postala neprecenljiv del svetovne kulture, ki se je ohranil s prenašanjem iz roda v rod. Opazimo lahko, da so nekateri narodi še posebej bogati z literati, medtem ko drugi slovijo po kakšnih drugačnih oblikah kulture. Vsi na primer poznamo japonsko pesniško obliko haiku, katere oblike pa prevladujejo v Vietnamu? Rusija se ponaša z odličnimi pisatelji, kot so Dostojevski, Tolstoj, Bulgakov, nigerijskih, recimo, pa ne poznamo zares. Danes bomo govorili o tistih znanih, ki so pisali literarno zgodovino.

Romanopisci, novelisti in esejisti

Med najpomembnejše »pisateljske« narode lahko prav gotovo štejemo Ruse (Tolstoj, Dostojevski, Čehov, Bulgakov, Pasternak, Solženicin in Nabokov so le nekatera znana imena bogate ruske zgodovine), Angleže (Austen, Bacon, Blake, Brontë, Christie, Dahl, Defoe, Dickens, Doyle, Fleming, Orwell, Woolf, Tolkien, Huxley …), Francoze (Balzac, de Beauvoir, Camus, Dumas, Flaubert, de La Fontaine, Hugo, de Maupassant, Proust, de Sade, Sand, Sartre, Stendhal, Verne, Voltaire, Zola), Američane (Hemingway, Twain, Poe, King, Fitzgerald, Rowling, Sparks, Grisham, Brown, Steel, Meyer, Patterson, Bradbury), Irce (Wilde, Joyce), Špance (de Cervantes, Lorca), Nemce (brata Grimm, Goethe, Schiller, Rilke, Nietzsche), Italijane (Eco, Boccaccio, Machiavelli) in Norvežane (Ibsen, Nesbø).

Vsekakor je takšen seznam pomanjkljiv – na njem namreč ni posameznikov, ki so za seboj pustili (ali še puščajo!) bogato zapuščino obveznega čtiva, pa jih nismo mogli umestiti v zgoraj omenjene države: Kafka (Češka), Andersen (Danska), Lindgren (Švedska), Coelho (Brazilija), Márquez (Kolumbija) … Tudi Slovenci smo v svet poslali nekaj velikih pisateljskih imen: dela Vladimirja Bartola, Borisa Pahorja, Draga Jančarja in Slavoja Žižka so bila prevedena v mnoge tuje jezike in s tem tudi Slovenijo postavila na zemljevid držav, katerih kultura se ponaša s pisano besedo.

Kaj pa pesniki?

Začeti moramo pri Grkih oziroma pri Homerju, avtorju Iliade in Odiseje, ki je postavil merila ter postal vzor kasnejšim ustvarjalcem. Po njem se je zgledoval Rimljan Virgil, ki je napisal Eneido, po slednjem pa Italijan Dante Alighieri. Ta je z Virgilom v Božanski komediji hodil skozi pekel in vice.

Puškin velja za enega najpomembnejših in najvplivnejših pesnikov ruske književnosti ter za utemeljitelja moderne ruske poezije. Izjemno je vplival na ruske pesnike in pisatelje, pa tudi na svetovno literaturo. Njegova dela so zaznamovala razvoj ruskega jezika in književnosti ter postavila temelje za sodobno poezijo. Po njem se je zgledoval tudi naš Prešeren.

Pesniške oblike so priljubljene med avtorji, ki raziskujejo teme, kot so smrt, ljubezen, narava in človeška eksistencialna vprašanja. Mednje spadajo Američanka Emily Dickinson, Čilenec Pablo Neruda ali Francoz Charles Baudelaire. Poezija slednjega je znana po svoji izraziti simboliki, temačnosti in raziskovanju tem, kot so ljubezen, smrt, pokvarjenost in moderno mesto. Omenimo še indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja, ki je znan po svoji lirični in filozofski poeziji, ki odraža njegovo povezavo z naravo, ljubeznijo, duhovnostjo in svetovljanskostjo. Njegove pesmi so izraz globokih čustev, razmišljanja o človeškem obstoju in sporočila o človeški enosti. Tagorejeva poezija je pustila izjemen pečat na bengalski in svetovni književnosti ter ga uvršča med največje pesniške ikone. Nemogoče je našteti vse pomembne pesnike, tudi zato, ker je pomembnost zelo subjektiven pojem. Vrhunske poete namreč najdemo povsod po svetu in se z njimi poistovetimo na več ravneh. Tokrat smo našteli le nekaj tistih, ob imenih katerih povprečnemu Zemljanu zastrižejo ušesa, saj se je o njih učil v šoli. Pesniški izraz pa je tako intimen in bogat, da bi se bilo škoda omejevati le na znana imena, zato vsekakor velja raziskati tudi tista manj pompozna, a zato nič manj pomembna.

Dramatika

Osnove dramatike izhajajo iz starogrških časov, ko so v amfiteatrih prikazovali prve komedije in tragedije. Nove smernice, sicer temelječe na grških igrah, pa je postavil William Shakespeare, ki velja za enega največjih literarnih genijev v zahodni književnosti. Shakespeare je avtor več kot 30 gledaliških del, ki so postala klasična dela svetovne literature. Bil je izjemen v ustvarjanju globokih in kompleksnih likov, izjemnih dialogov ter prepletanju humorja, ljubezni, tragedije in drame. Njegova dela raziskujejo človeško naravo, strasti, moralna vprašanja, politiko in vrednostne dileme.

Shakespeare je bil mojster jezika in oblikovalec številnih izrazov, ki so se vtisnili v angleški jezik. Njegov vpliv na literaturo, gledališče in kulturo je izjemen, njegovi liki, kot so Hamlet, Romeo, Julija in Macbeth, pa so postali ikonični ter so navdihnili številne umetnike, pisatelje in režiserje.

Med izvrstne dramatike štejemo tudi Francoza Molièra in Ionesca, Rusa Čehova, Norvežana Ibsna, Američana Williamsa in Irca Becketta z znanim delom Čakajoč Godota. Ta eksistencialistična drama obravnava teme čakanja, obupa in iskanja smisla ter postavlja vprašanja o človeški eksistenci in absurdnosti življenja. Beckettova genialnost v ustvarjanju značajev in dialogov je postavila temelje sodobne gledališke umetnosti.

Kaj torej brati?

Dandanes imamo na voljo prevode knjig z vsega sveta, zato se nam vsako leto razodene več skritih draguljev kultur narodov, ki (še) niso pognali tako močnih korenin na področju literature.

Izpostavljene književne mojstrovine predstavljajo le majhen izbor pomembnih del iz proze, poezije in drame, vendar pa se skozi raznolikost teh del kaže moč literature, da nas navdušuje, izziva in povezuje z globljimi razsežnostmi človeškega doživetja. Z vsako obrnjeno stranjo v teh delih odkrivamo novo razsežnost ustvarjalnosti in moči, ki nas spremlja skozi čas. Literatura, tako kot katera koli druga umetnost, ima sposobnost, da nas navdihuje, razširja naša obzorja in prebuja našo domišljijo. Pomembna literarna dela so kot svetilniki, ki nas usmerjajo skozi temo in nam odpirajo nove poti razumevanja. Zato je ključno, da cenimo in raziskujemo ta dela, ohranjamo njihovo bogato dediščino ter jih prihodnjim generacijam predstavljamo kot vire navdiha in modrosti.