Pravoslavni verniki v pravoslavnih državah, kot so Srbija, Makedonija, Belorusija, Rusija in Gruzija, ter v jeruzalemski, antiohijski, aleksandrijski in carigrajski patriarhiji božič praznujejo po starem julijanskem koledarju 7. januarja. V 16. stoletju namreč niso sprejeli koledarja, ki ga je uvedel papež Gregor XIII. Obstajajo pa tudi države, kot sta recimo Bolgarija in Ukrajina, v katerih božič praznujejo 25. decembra.

Pravoslavni božični obredi se precej razlikujejo od katoliških in evangeličanskih. V nadaljevanju si lahko ogledate nekaj zanimivosti o teh edinstvenih običajih.

PRAVOSLAVNI ADVENT IN BOŽIČNI SIMBOLI

V pravoslavni cerkvi se advent začne prej kot pri katoličanih in traja štirideset dni ter ima pomembno vlogo. V času posta se verniki vzdržijo mastnih jedi, alkohola in mesa ter skrbijo predvsem za duhovno prenovo. Zadnji dan posta je badnji večer (sveti večer), ko se na nebu pojavi prva zvezda in je čas bedenja ter pričakovanja Kristusovega rojstva. V pravoslavnih deželah adventnih tržnic in stojnic, ki so značilne za katoliške in evangeličanske kraje, ne poznajo. Njihova priprava na božič je manj opazna navzven, a morda zato tudi bolj poglobljena in notranje usmerjena.

BADNJAK

Prepoznavni simbol pravoslavnega božiča je t. i. badnjak – hrastovo poleno. Tradicija krašenja hiš z badnjakom sega v 4. stoletje. Po verovanjih naj bi Jožef ravno s hrastovim polenom, ki so ga prinesli pastirci, zakuril ogenj v hlevčku, kjer je Marija povila Jezusa. Po tradicionalnem izročilu se badnjak pred sončnim vzhodom v gozdu poseka dan pred božičem na tako imenovani badnji dan. V nekaterih krajih hrastovo vejo celo nagovorijo, kot da bi bila živa oseba. Veja se poseka v treh zamahih, nakar se loči od stebla. Pri tem imajo svoj pomen tudi trske, ki se jim pripisujejo celo zdravilne lastnosti. Glava družine nato badnjak skupaj s slamo prinese v hišo, gospodinja pa ga posuje z žitom in postavi ob ognjišče. Ko ga položijo na ogenj, se nam lahko zazdi, kot da resnično oživi, saj iz plamenov poskakujejo živahne iskrice.

SLAMA

Poleg hrastovih vej se v hišo prinese tudi slama. Gospodinja v slamo pod mizo skrije različne sladkarije, majhna darilca, ki jih nato iščejo otroci. Slama simbolizira tisto slamo, na kateri se je rodil Kristus.

ČESNICA ALI LEB SO PARIČKA

Tako pri Srbih kot pri Makedoncih je ob božiču običaj, da se zamesi pogača, v katero se položi kovanec. Srbi jo imenujejo česnica, Makedonci pa ji rečejo kravjače ali leb so parička (kruh s kovancem). Ko se družina zbere za obloženo mizo, se pogača deli. Vsak družinski član si odtrga kos pogače in tisti, ki dobi kovanec, naj bi imel po starem ljudskem izročilu 365 dni sreče in blagostanja. Makedonci ob tem dogodku ponavadi vzkliknejo: »Mi padna paričkata« (Jaz sem dobil kovanček).

KULINARIČNE DOBROTE

Na božični večer povsod še velja post, zato je božična večerja postna. Na mizi lahko tako najdete ribe, tafče grafče (zapečen fižol), veliko zelenjave, brezmesne sarme v trtinem listu, sadje, postne sladice itd. Rusi si praznika ne morejo predstavljati brez kutje ali kulive – kaše iz kuhane pšenice in medu, ki ji lahko dodajo tudi lešnike, rozine, suho sadje in mak, kulebajke – vrste ruske piroške, in vinegreta – tradicionalne ruske solate s peso, krompirjem, korenjem ter kumaricami v kisu in olju.

Na božični dan pa sledi praznično kosilo z obiljem mesa, ki ga po šesttedenskem postu vsi nestrpno pričakujejo. Pri Srbih, Makedoncih in Črnogorcih se ponavadi jé svinjina ali jagnje, Rusi postrežejo tudi gosko s pečenimi jabolki in zeljem ter odojka, ki mu pravijo mlečni prašič. Ne moremo niti mimo njihove znamenite sladke pijače vzvar iz dušenega sadja in gozdnih sadežev. Na praznični mizi bi moralo biti 12 različnih jedi po 12 apostolih, hrana mora ostati na mizi ves dan, le dodaja se, če pride kdo na obisk. Bogata miza je simbol sreče in blagostanja v družini, poseben krožnik je namenjen tudi Gospodu v zahvalo za praznik in vse dobrote.

KAJ PA RAZLIKE MED OBIČAJI?

Kljub temu da so tisti glavni običaji enaki povsod, pa seveda obstajajo tudi zanimive razlike med narodi:

• Ali ste vedeli, da Črnogorci s hrastovega drevesa odrežejo toliko vejic, kot je moških v hiši, jih prelijejo s krvjo živali, ki jo za božič pojejo, nato pa vejice vložijo v božično pogačo?
• Ali ste vedeli, da v Makedoniji dan pred božičem, tako kot pri nas, poteka koledovanje – prižge se koledniški ogenj ali kres, otroci pa hodijo od hiše do hiše, pojejo koledniške pesmi in v zameno dobivajo darila?
• Ali ste vedeli, da božič v Rusiji ni tako omejen na družinski krog kot pri nas? Ljudje ga pričakajo na polnočnicah, božični dan pa je prežet z obiski prijateljev, hrano in praznovanjem.

MIR BOŽJI HRISTOS SE RODI – VAISTINU SE RODI

Zelo zanimiva so tudi božična voščila, ki so v primerjavi s slovenskimi povsem drugačna. Izhajajo iz stare cerkvene slovanščine, »pramame« vseh slovanskih jezikov, v katerem še danes poteka pravoslavno bogoslužje. Zaradi različnih redakcij srbskoslovanske in ruskoslovanske različice se pojavljajo razlike v izgovorjavi voščil.

Ob božiču torej voščimo z besedami in odgovori:

• v srbščini: Mir Božji Hristos se rodi, nakar sledi odgovor Vaistinu se rodi ali voistinu se rodi (Mir božji – Kristus se je rodil, resnično se je rodil).
• v makedonščini: Srekjen Božikj Hristos se rodi – Navistina se rodi.
• v ruščini: S roždestvom.