Oktobra praznujemo dan reformacije, s katerim obeležujemo začetek slovenske pismenosti. Primož Trubar je leta 1550 Katekizmu dodal Abecednik, knjigo, ki je služila kot priročnik pri učenju branja in pisanja. V njej je zapisal abecedo, zloge, besede ter rimske in arabske številke.

Slabih petsto let kasneje se Slovenci nove, posodobljene izdaje ne bi branili. Vse prevečkrat nam besedila kvarijo pravopisne napake, zaradi katerih izpademo neprofesionalni in nejasni. V tokratni seriji blogov vam bomo poskusili predstaviti pravopis s kratkimi in jasnimi primeri. Tiskarskih škratov ne bomo obravnavali, prav tako se ne bomo osredotočali na tiste primere z družbenih omrežij, ki kažejo na popolno nepismenost – verjamemo, da teh blogi niti ne bi dosegli. Ogledali si bomo nekaj najpogostejših zagat, ki povprečnemu piscu lase barvajo v sive odtenke. V tokratnem zapisu se bomo posvetili sestavi besed, v naslednjem pisanju skupaj in narazen, v tretjem pa se bomo družili z vejico.

SKLONI

1. Rodilnik pri zanikanju

Slovenščina je v nasprotju z ostalimi slovanskimi jeziki zelo stroga pri uporabi rodilnika pri zanikanju. Uporabljamo ga v primerih, ko zaradi zanikanja predmet namesto v tožilnik postavimo v rodilnik:

– Poznam tvojo prijateljico (tožilnik). Ne poznam tvoje prijateljice (rodilnik).

– Poznam jo (tožilnik). Ne poznam je (rodilnik).

– Danes imamo akcijo (tožilnik) na vse izdelke. Danes nimamo akcije (tožilnik).

– Lahko to (tožilnik) narediš. Ne moreš tega (rodilnik) narediti.

– Vse, kar (tožilnik) ste hoteli vedeti o Tajski. Vse, česar (rodilnik) niste želeli vedeti o Tajski.

– Zanima me, kaj (tožilnik) veš in česa (rodilnik) ne.

2. Dajalnik in mestnik

Ker sta si dajalnik in mestnik v ednini moškega spola tako zelo podobna, ju lahko hitro zamešamo. Napaka pravzaprav nastane le pri pridevniku: pri dajalniku pridevniku dodamo -u, pri mestniku pa ne. Oblika samostalnika je pri obeh enaka:

– Grem k dobremu frizerju (dajalnik). Bil sem pri dobrem frizerju (mestnik).

– Borimo se proti globalnemu segrevanju (dajalnik). Vojne so ob globalnem segrevanju (mestnik) največja težava.

– Danes grem k svojemu dobremu prijatelju (dajalnik). Danes bomo govorili o mojem dobrem prijatelju (mestnik).

– Kljub lepemu domačemu kraju (dajalnik) se selim v tujino. Živim v lepem domačem kraju (mestnik).

Mestnik uporabljamo s predlogi po, ob, pri, o, v, dajalnik pa s predlogi k/h, kljub, proti.

3. Kategorija živosti v tožilniku

Resda z otroki govorimo pootročeno in marsikateri stvari vdahnemo življenje, pravilo pa kljub temu pravi, da v kategorijo živosti spadajo le ljudje, živali in bajeslovna bitja:

– Želim si kužka!

– Videl sem viteza.

– Poslušam brata.

– Dotakni se škratka.

– Danes grem v Lidl. (Napačno: v Lidla)

– Glej tovornjak! (Napačno: tovornjaka)

– Bi sladoled? (Napačno: sladoleda)

Na tem mestu omenimo še slogovno posebnost, ki jo v zadnjem času pogosto zaznavamo tudi na televiziji, in sicer uporabo zaimkov on/ona, kadar govorimo o neživih predmetih:

– Torto moramo postaviti v hladilnik. Ona se sicer stopi. > Pravilno: Torto moramo postaviti v hladilnik, sicer se stopi.

– Moj avto je zelo hiter. On doseže hitrost 100 km/h v petih sekundah. > Pravilno: Moj avto je zelo hiter. Hitrost 100 km/h doseže v petih sekundah.

4. Orodnik

Otroci nam povzročajo preglavice tudi v pisni obliki. Kdaj pišemo k in kdaj c, si lahko zapomnimo s stavkom Z otroki je križ. V orodniku torej pišemo k, v mestniku pa c (o otrocih). Ko kavo ali malico vzamemo, jo odnesemo s seboj (ali s sabo). Ja, s napišemo dvakrat: s sabo ali s seboj.

KI ALI KATERI?

Včasih se nam zdi, da besedilo zveni bolj profesionalno, če namesto ki napišemo kateri. Pravilo pa je jasno: kateri uporabimo le s predlogom ali za izražanje pripadnosti, sicer je boljša izbira ki:

– Imenovalnik: To so otroci, ki živijo v sosednji ulici.

– Rodilnik: To so otroci, ki jih ne poznam.

– Dajalnik: To so otroci, ki sem jim dal denar za sladoled.

– Tožilnik: To so otroci, ki sem jih videl včeraj.

– Mestnik: To so otroci, o katerih sem ti govoril.

– Orodnik: To so otroci, s katerimi sem se igral.

– Izražanje pripadnosti: To so otroci, katerih starši so moji prijatelji.

POTREBOVATI, RABITI ALI TREBA?

Potrebovati ali rabiti imata enak pomen:

– Potrebujem kavo. = Rabim kavo.

– Ali potrebuješ pomoč? = Ali rabiš pomoč?

Zavedati pa se moramo, da je glagol rabiti v taki obliki pogovoren in da je v zapisih bolje uporabiti glagol potrebovati.

Rabiti namreč pomeni tudi uporabljati, zato tudi pravimo, da so stvari rabljene ali v rabi:

– Še dobro, da sem kupil računalnik. Vsak dan ga rabim (uporabljam).

– Moj avto je rabljen. Rabim (uporabljam) ga vsak dan.

Potrebovati pišemo ob predmetih v tožilniku:

– Potrebujem (koga ali kaj?) pomoč.

– Ali potrebuješ (koga ali kaj?) več časa?

Ob glagolih v nedoločniku pa zapišemo treba:

– Ni mi treba pomagati, zmorem sam. (Napačno: Ni mi potrebno pomagati.)

– Treba je popraviti avto. (Napačno: Potrebno je popraviti avto.)

– To je treba narediti. (Napačno: To je potrebno narediti.)

Potreben je pridevnik:

– Za prehod meje je potreben osebni dokument.

MODALNI GLAGOLI

Modalni glagoli so posebni v prav vseh jezikih, pri čemer slovenščina ni izjema. Medtem ko prav dobro razumemo glagol smeti (Tu se ne sme kaditi.), pa sta morati in moči zahtevnejša.

1. Morati

Glagol morati izraža nujo opravljenega dejanja. Zanikanje glagola morati ima obliko ni treba (napačno ne moram) in pomeni, da dejanje ni potrebno:

Sedanjik: moram – ni mi treba

– Danes moram iti v trgovino. Danes mi ni treba iti v trgovino. (Napačno: morem)

Preteklik: moral sem – ni mi bilo treba

– Včeraj sem moral iti v trgovino. Včeraj mi ni bilo treba iti v trgovino. (Napačno: mogel sem)

Prihodnjik: moral bom – ne bo mi treba

– Jutri bom moral iti v trgovino. Jutri mi ne bo treba iti v trgovino. (Napačno: mogel bom)

2. Moči

Glagol moči izraža sposobnost, moč, da je nekaj narejeno. Zanimivo (ali težko) pri njem pa je to, da uporabljamo obliko lahko, morem pa le v zanikanju:

Sedanjik:lahko – ne morem

– Športnik lahko dvigne 100-kilogramsko utež, jaz pa ne morem. (Napačno: ne moram)

Preteklik: lahko – nisem mogel

– Športnik je lahko dvignil 100-kilogramsko utež, jaz pa nisem mogel. (Napačno: nisem moral)

Prihodnjik: lahko – ne bom mogel

– Športnik bo lahko dvignil 100-kilogramsko utež, jaz pa ne bom mogel. (Napačno: ne bom moral)

3. Marati

Glagol marati izraža naklonjenost do česa:

– Piškote maram (imam rad), čokolade pa ne maram.

Ponovimo!

– Danes moram narediti domačo nalogo. (To je moja obveznost.)

– Zaradi tega ne morem iti v kino. (Nimam te možnosti.)

– Ne maram ostajati doma. (Tega nimam rad.)

– Včeraj sem moral narediti domačo nalogo.

– Zaradi tega nisem mogel iti v kino.

– Nisem maral ostati doma.

S, Z IN IZ

1. S in Z pri uporabi orodnika

S in z imata enako vrednost, ko govorimo o dveh stvareh skupaj:

– Na počitnice grem s prijatelji in z družino.

– Rad bi kavo z mlekom in kapučino s smetano.

Uporabo enega ali drugega določa fonetična raba, kar v praksi pomeni, da uporabimo črko, ki se bolje sliši. Ker pa je to pravilo lahko dvoumno, obstaja tudi smešen stavek Ta suhi škafec pušča, ki vsebuje vse soglasnike, pred katerimi stoji črka s: t, s, h, š, k, f, c, p, č. Pred ostalimi pišemo z:

– s Tino, s Sandijem, s Hedviko, s Špelo, s Kajo, s Francijem, s Cenetom, s Petrom, s Črtom; ampak

– z Andrejem, z Binetom, z Dominikom, z Eriko, z Gajo, z Izo, z Jernejem, z Lenartom, z Metko, z Nastjo, z Otonom, z Rebeko, z Ulo, z Vitanom, z Zalo, z Žano.

2. S/Z in iz pri uporabi rodilnika

S ali z (po istih pravilih, kot so navedena v zgornjem odstavku) uporabimo za kraje, pri katerih v tožilniku uporabimo na:

– Grem na Bled. Prihajam z Bleda.

– Peljem se na Ptuj. Peljem se s Ptuja.

Iz pa pišemo takrat, ko v tožilniku uporabimo v:

– Grem v Ljubljano. Prihajam iz Ljubljane.

– Tečem v trgovino. Vračam se iz trgovine.

Ne glede na prvo črko naslednje besede vedno pišemo iz (in ne recimo is).

Obstaja pa ena posebnost, in sicer so to države in pokrajine, ki se končajo na -ska ali -ška, kot so na primer Hrvaška, Poljska, Dolenjska. Čeprav gremo v te države, se vračamo iz njih: – Na dopust gremo na Hrvaško. Ko pridemo iz Hrvaške, bomo šli še na Poljsko.

SVOJILNI ZAIMEK

Včasih je nejasno, kdaj moramo uporabiti zaimek svoj in kdaj moj, tvoj, njegov ali njen. Kadar je lastnina od subjekta v stavku, uporabimo svoj:

– Vzel sem svoj dežnik in šel domov (subjekt = jaz, dežnik je moj).

– Anica je šla na pot s svojim avtomobilom (Anica = subjekt, avto je njen).

– Marjeta in Rado sta šla v gledališče s svojima otrokoma (Marjeta in Rado = subjekt, otroka sta njuna).

– S svojimi službami smo zadovoljni (mi = subjekt, službe so naše).

Kaj pa je narobe, če zapišemo tako?

– Anica je šla na pot z njenim avtom. (Anica je vzela avtomobil neke druge ženske.)

– Marjeta in Rado sta šla v gledališče z njunima otrokoma. (Marjeta in Rado sta šla v gledališče z otrokoma nekih drugih staršev).

DVOJINA

Dvojina je slovenska posebnost, ki se v govornem izražanju v ženskem in srednjem spolu izgublja, vseeno pa jo moramo v pisni obliki uporabljati pravilno:

– moški spol: dva stola, dva avtomobila, dva gospoda;

– srednji spol: dve opravičili, dve priznanji, dve jezeri, dve kolesi;

– ženski spol: dve gospe, dve učenki, dve mizi.

Na tem mestu omenimo še eno resnično zanimivo pravilo. Ko govorimo o stvareh v paru, zanje uporabimo množino:

– Od zaslonov me pečejo oči.

– Kje so moje roza nogavice?

– Moji starši prihajajo iz Koroške.

– Pri padcu si je Matija poškodoval kolena.

Dvojino uporabimo v primeru, ko hočemo izrecno poudariti, da gre za oboje v paru:

– Najprej me je bolelo desno, zdaj pa še levo oko. Bolita me obe očesi.

– Izgubil sem obe roza nogavici, levo in desno!

– Oba moja starša, mama in oče, prihajata iz Koroške.

– Pri padcu si je Matija poškodoval obe koleni.

VIKANJE

V uradnih pogovorih sogovornike vikamo. To naredimo tako, da kljub ednini (imamo enega sogovornika) celoten glagol postavimo v drugo osebo množine (vi):

– Gospa, izgubili ste denarnico. (Napačno: Gospa, izgubila ste denarnico.)

– Direktor, kam ste dali ključe? (Napačno: Direktor, kam ste dal ključe?)

Če želimo izraziti posebno spoštovanje, napišemo Vi z veliko začetnico:

– Vabimo Vas na podelitev diplom.

Pravopis pravi, da sta pravilni obe varianti, tista z malo in tista z veliko začetnico:

– Zahvaljujemo se Vam za obisk.

– Zahvaljujemo se vam za obisk.

Pomembno je le, da v besedilu dosledno uporabljamo ali eno ali drugo možnost in ju znotraj enega besedila ne zamenjujemo. Jezikoslovci sicer kot ustreznejšo predlagajo malo začetnico.

NAMENILNIK

Namenilnik je zelo podoben nedoločniku, le da mu na koncu manjka -i. Uporabljamo ga za glagoli premikanja:

– Tine, pridi se igrat! (Napačno: Pridi se igrati!)

– Mudi se mi, tečem v pekarno kupit kruh. (Napačno: Tečem kupiti kruh.) – Pojdi naredit domačo nalogo! (Napačno: Pojdi narediti domačo nalogo.)

KAM PO POMOČ?

Slovenščina res ni najlažji jezik, zato je smiselno, da si, ko smo v dilemi, pomagamo s pripomočki. Na strani Pregibanje lahko preverimo, kako se sklanjajo samostalniki in pridevniki ter kako se spregajo glagoli. Uporabljamo lahko tudi preverjevalnike besedila, ki so običajno že nameščeni v programski opremi, obstaja pa tudi spletna različica Preverjanje. Na Facebooku najdemo kar nekaj skupin, ki nagovarjajo pravilno rabo slovenščine, zato lahko za nasvet prosimo tudi tam. V svetu sodobne tehnologije bi bilo škoda, da bi Trubarju pustili, da se obrača v grobu.