Živ jezik rojeva in pokopava besede
V mesecu, ko govorimo o slovenščini, ne smemo pozabiti na živost jezika. Mnogi jezikoslovci jezik primerjajo z živim organizmom, v katerem se rojevajo nove besede, marsikatera pa tudi zaključuje svojo življenjsko dobo. Včasih še pride iz ust naših babic in dedkov, zadržuje se v kakšnem odmaknjenem delu Slovenije ali se preobrazi v narečno besedo. Toporišič v svoji slovnici poleg starinskih besed omenja še zastarevajoče, to so takšne, ki zvenijo malce nenavadno, a jih tudi mladi dobro razumejo (na primer briga namesto nevtralno skrb), in zastarele, ki jih skorajda več ne slišimo, bi jih pa naši stari starši še prepoznali (gnevati se v pomenu jeziti se). Zadnja stopnja so arhaizmi.
Tudi mladi kdaj pa kdaj uporabljajo besede s starinskim pridihom.
Arhaizmi
Arhaizmi ali starinske besede so jezikovni elementi starejše dobe v sodobnem jeziku. To so besede, ki so bile nekoč v splošni uporabi, danes pa zvenijo nenavadno. Uho maternega govorca pri njih hitro zazna starinski pridih. Nekatere najdemo v križankah (na primer ajd v pomenu pogan), druge pa v literarnih delih iz prejšnjih stoletij ali modernih romanih, ki opisujejo (pol)preteklo zgodovino. Tam se znajdejo predvsem zaradi obujanja vzdušja starinskosti (tudi sami ste verjetno že zaznali na primer besedo akoravno v pomenu čeprav). V strokovna besedila takšne besede ne sodijo. Slovar slovenskega knjižnega jezika zaznamovanim besedam doda kvalifikatorje, v primeru arhaizmov je to star. (starinsko).
Arhaizmi so treh vrst:
1) besede, ki so bile v splošni rabi; na primer bojda (baje), delopust (čas pred praznikom), dobrovoljec (prostovoljec) ali perje (listje na drevju);
2) besede, ki so se pojavljale v glavnem v pisanih besedilih; na primer dasitudi (čeprav), dosihdob (doslej), navje (pokopališče), oddušek (počitek), čitatelj (bralec), nego (kakor), alfabetičen (abeceden);
3) besede, ki so se pojavljale v glavnem v govoru; na primer brihtati (spravljati k zavesti, buditi), lišp (nakit, okrasje). Nekaj takšnih besed je še živih v narečjih.
Ne pozabite si privoščiti odduška!
Še pomnite, prijatelji?
Kako dobro poznate stare slovenske besede? Preizkusite se v spodnjih primerih!
1) Počaj! Delbiš so jeperge!
2) Šeljm je z andohtjo skrivš vzel nešn šac, a mora vseglih zdaj v paražon.
3) Vserod je svet čudapoln.
4) Oče je kumern. Še dobro, da pride vražar in s seboj prinese vraštvo. On že ve, kaj počne, je le študiral boloslovje!
5) Za povečerek bom sirk.
6) Ne bodi no kabiš kačepičen!
7) Če vam je izgledek povšeči, plačajte naprejščino, sicer bo vaš izgubiček prevelik.
8) Milotinka na zibni dan še posebej lepo zveni.
2) Šeljm je z andohtjo skrivš vzel nešn šac, a mora vseglih zdaj v paražon.
3) Vserod je svet čudapoln.
4) Oče je kumern. Še dobro, da pride vražar in s seboj prinese vraštvo. On že ve, kaj počne, je le študiral boloslovje!
5) Za povečerek bom sirk.
6) Ne bodi no kabiš kačepičen!
7) Če vam je izgledek povšeči, plačajte naprejščino, sicer bo vaš izgubiček prevelik.
8) Milotinka na zibni dan še posebej lepo zveni.
Rešitve:
1) Počakaj! Spodaj je prenočišče!
2) Ropar je previdno na skrivaj vzel nekakšen zaklad, a mora vseeno zdaj v zapor.
3) Povsod je svet čudovit.
4) Oče je slaboten. Še dobro, da pride zdravnik in s seboj prinese zdravilo. On že ve, kaj počne, je le študiral patologijo!
5) Za obrok po večerji in pred spanjem bom jedel koruzo.
6) Ne bodi no tako zbadljiv!
7) Če vam je vzorec všeč, plačajte aro, sicer bo vaša izguba prevelika.
8) Elegija v petek še posebej lepo zveni. (Ziba je izraz za boginjo ljubezni Venero. Stari Rimljani so Veneri posvetili petek in ga imenovali dies Veneris. Od tu tudi današnja poimenovanja v romanskih jezikih: francosko vendredi, italijansko venerdì, špansko viernes, romunsko vineri.)
2) Ropar je previdno na skrivaj vzel nekakšen zaklad, a mora vseeno zdaj v zapor.
3) Povsod je svet čudovit.
4) Oče je slaboten. Še dobro, da pride zdravnik in s seboj prinese zdravilo. On že ve, kaj počne, je le študiral patologijo!
5) Za obrok po večerji in pred spanjem bom jedel koruzo.
6) Ne bodi no tako zbadljiv!
7) Če vam je vzorec všeč, plačajte aro, sicer bo vaša izguba prevelika.
8) Elegija v petek še posebej lepo zveni. (Ziba je izraz za boginjo ljubezni Venero. Stari Rimljani so Veneri posvetili petek in ga imenovali dies Veneris. Od tu tudi današnja poimenovanja v romanskih jezikih: francosko vendredi, italijansko venerdì, špansko viernes, romunsko vineri.)
Še sreča, da je zibni dan!
O, te besede pa poznam … Pa jih res?
Naslednji sklop besed zajema tiste, ki zvenijo znano, vendar je njihov pomen kratko malo nepričakovan; čebilja, na primer, ni čebela, pač pa velik žebelj. Morda bi privihali nos, če bi vam kdo ponudil kakoc (oreh), ali pa bi začudeno pogledali, ko bi vas vprašal: »Koliko je na čebuli?« Čebula je namreč izraz za žepno uro! Guglali so že naši predniki, a le s pomočjo kakšnega pasu ali copate – to je namreč pomenilo šeškati. Samodruga (noseča) ženska, so rekli, ima velik predsodek (trebuh), zato pa je tako prečisana (ne, ni počesana, pač pa prevzetna). Debelo bi pogledali, ko bi nam kdo rekel, da je bil v potnici, sogovornik pa se je le potil v savni. Vahti se sliši kot poziv k pažnji (»Tam je uk (volk)!«), a je nekoč pomenil dan mrtvih. Majda je pomenilo materina sestra, četudi ji je bilo v resnici ime Jožica. Na koncu ne pozabimo še na žulivampa – to je krčmar, ki ponuja kuhane jedi.
Koliko je na čebuli?
Lepota medgeneracijskega povezovanja
Kakor velja za vsa živa bitja, velja tudi za jezik, saj smo uvodoma povedali, da se obnaša kot živ organizem: sodelovanje med mladim in starim bogati. Seveda ni vsak kontekst primeren za uporabo arhaizmov, kakor tudi ne moremo govoriti v slengu s starimi starši in pričakovati, da nam bodo sledili. Poznavanje tako neologizmov kot starinskih besed naše besedišče razširi v nove dimenzije in nam daje vpogled v zgodovinsko časovnico. Radoveden bralec pa naj pokuka na Facebook stran Pozabnice, ki združuje ljubitelje nekdanjega časa in zbuja čitateljevo domišljijo (in kdaj tudi prešeren nasmeh).
