Kaj imajo skupnega Slovenec, ki se mu je pokvaril avto, Nemec, ki se je skregal s prijateljem, in Šved, ki si je z vrati priprl prste? Hja, nihče od njih ni prav dobre volje – ravno nasprotno. V takšnih situacijah nas preplavijo jeza, razočaranje in druga negativna čustva, ki jih je treba nekako izraziti. Kratki vzkliki, kot so slovenski »Joj!«, nemški »Oh!« in švedski »Åh!« verjetno niso dovolj, da izrazimo bes in bolečino. Pogosto nam ob tem zletijo iz ust bolj ali manj sočne besede, za katere že od majhnih nog poslušamo, da jih ne smemo uporabljati. Nihče se jih namerno ne uči, a jih dobro poznamo prav vsi. Obstajajo v vseh kulturah in jezikih, uporabljamo jih v zelo raznolikih funkcijah, a še vedno veljajo za tabu. Pokukajmo v pester svet kletvic in psovk ter se skupaj naučimo, kako preklinjati, ne da bi preklinjali.

Kaj je kletvica in kaj psovka?

Kletvice so bolj ali manj tabuizirani izrazi, ki sporočajo čustva, kot so jeza, bolečina, začudenje in prezir, ali izrazi, ki jih govorec uporabi za poudarjanje lastnih besed. Značilnost kletvic je uporaba določenih posebnih besed brez navezovanja na to, kar opisujejo sicer. Vzklik »Sranje!« obravnavamo kot kletvico, medtem ko ista beseda v stavku »V kuhinji je ležal kup sranja.« ni kletvica.

Psovke so grobe, žaljive besedne zveze, navadno izrečene v afektu. Taka beseda je ponavadi usmerjena v konkretno osebo, ki jo hočemo užaliti, prizadeti, ponižati ali osramotiti. Odraža govorčevo jezo, prezir ali obsodbo nagovorjene osebe. Primeri slovenskih psovk so na primer besede rit, kreten in pizda.

Kako pa neka beseda sploh postane kletvica ali psovka? Kletvice so vse besede, ki jih družba določi kot slabe. Tako v »prepovedano« besedišče sodi vse, kar je tabuizirano. Če bi imela na primer beseda miza status tabuizirane besede, bi se prav lahko znašla na »rdečem seznamu besed«.

Raznolike funkcije kletvic

Večina ljudi meni, da so kletvice in psovke besede, ki jih izrečemo le v navalu jeze. Toda opravljajo tudi druge funkcije – zelo pogosto so vzkliki jeze in začudenja, ki so nekakšen komentar situacije, v kateri se je znašel govorec. Primeri takšnih kletvic so »Sranje!«, »Pizda!« in »Mater!«.

Ljudje že od nekdaj uporabljamo prisege. Nekoč je bila njena naloga potrditi, da govorimo resnico. Večinoma so ljudje kot pričo, da ne lažejo, omenjali boga: »Prisežem pri bogu!«, »Pri božji krvi!«, »Pri Jezusovem križu!«.

Kadar smo v nekaj popolnoma prepričani, lahko zapotrditev uporabimo pritrjevalne kletvice. S pomočjo kletvic lahko tudi zanikamo, da ima nekdo prav ali da govori resnico. V slovenskem jeziku je oboje bolj redek pojav: »Pri vragu, da je to moje!« ali »Hudiča, da ne!«.

Kadar se znajdemo v nezavidljivi situaciji, lahko na pomoč pokličemo višje sile. To vrsto kletvic z zelo dolgo zgodovino imenujemo prekletstva: »Vrag vzemi …!«, »K vragu z/s …!«.

Neprijazne zahteve imenujemo kletvice, s katerimi nekomu povemo, da ga imamo dovolj. Slovenci v tem primeru zelo pogosto uporabljamo vulgarizme, na primer »Pojdi v rit!« ali močnejše izraze »Pojdi v pizdo/kurc/pizdo materno/tri pizde materne!«, tudi »Kurc te gleda!«. Najpogosteje uporabljana kletvica tega tipa pa je »Jebi se!«.

Kadar bi radi povedali, da nekaj ni dobro, imamo na voljo več kletvic. Slovenci za neodobravanje velikokrat uporabimo besedi »jebeni« ali »kurčev« (»Kakšni jebeni dnevi.«, »Kurčev radio ne dela.«).

Z različnimi kletvicami lahkoizražamo tudi visoko stopnjo. Pomagamo si z besedami »hudičevo«, »svinjsko« in »prekleto«, včasih tudi »kurčevo« in »jebeno«, na primer »Včeraj je bilo svinjsko vroče.«

Podobne kletvice uporabljamo, da bi dali posebno moč ali poudarek besedam, ki sledijo. Slovenci posegamo po besedah »hudičev«, »kurčev« in »jebeni«, na primer »Vsak jebeni dan garam.« ali »Ta hudičev načrt pa res ni dober!«.

Če hoče kdo nekoga užaliti, ponižati sli osramotiti, poseže po psovkah. V slovenščini so to na primer besede »Idiot!«, »Debil!«, »Kreten!«, za moške tudi »Prasec!«, »Pizda!« in »Peder!« ter za ženske »Koza!«, »Prasica!« in »Kurba!«. Psovke uporabljamo tudi za stvari, na primer »Vrzi stran to sranje!«. Obstaja ogromno besed, ki lahko funkcionirajo kot psovke, večina pa ne posega v kak tabu (»koza«, »opica«, »idiot«).

Kletvice – grde in neprimerne ali poetične in igrive?

Ljudska razlaga pravi, da po kletvicah posežemo, kadar nam zmanjka drugih besed. To pojasnilo v preklinjanju vidi znamenje človeške slabosti – naš besedni zaklad naj bi bil tako skromen, da smo prisiljeni uporabiti »lahke« besede. Ljudje, ki preklinjajo, pogosto veljajo za neizobražene in prostaške, ampak ali to drži?

Ne. Mnogi jezikoslovci poudarjajo, da imajo kletvice igrivo in poetično stran, ki omogoča kreativnejšo uporabo jezika. Strinjajo se, da kadar kletvice v primerni situaciji pravilno uporabi ustrezno poučena oseba, te besede na osupljiv in zabaven način širijo možnosti in bogastvo jezika. Raziskave kažejo, da so ljudje, ki preklinjajo, običajno ustvarjalnejši kot tisti, ki tega ne počnejo. Preklinjanje naj bi bilo pogosto navada inteligentnih in iskrenih ljudi s prefinjenimi družbenimi veščinami, ki jim omogočajo verbalno izražanje, ne da bi pri tem zašli v toksičnost in negativnost. 

Kletvice imajo povrhu znanstveno dokazano pozitiven učinek na človeka, saj blažijo bolečino in mirijo negativna čustva. Uporaba psovk in kletvic lahko ima pozitivne psihološke, fiziološke in družbene učinke, ki jih ni mogoče doseči z drugimi oblikami jezika – preprosto povedano, preklinjanje ima svojo moč. Raziskave ameriške univerze Samford kažejo, da je uporaba kletvic na delovnem mestu priporočljiva, saj pomaga blažiti stres in tako pripomore k večji učinkovitosti, povrhu pa skrbi tudi za bolj sproščene odnose med sodelavci. S tem seveda ni mišljeno, da lahko vsepovprek vpijemo na sodelavce in jih obmetavamo z žaljivkami. Dejavniki, ki pomagajo določiti, ali je preklinjanje koristno ali škodljivo, vključujejo odnose med delavci, formalnost okolja, namen sporočila in zgodovinsko pogostost preklinjanja v določenem delovnem okolju ali situaciji.

Preklinjati, ne da bi preklinjali

Vas je zamikalo, da bi pogosteje rekli kaj sočnega, a si pri tem ne bi radi preveč umazali ust? Imamo rešitev za vas – evfemizme. Ljudje se vsak dan znajdemo v situacijah, v katerih sta pomembna uporaba knjižnega jezika in izogibanje neprimernim besedam. Vsak ima splošno vedenje in občutek za to, kdaj sme preklinjati in kdaj se to ne spodobi. Za večino obstajajo situacije, v katerih nikakor ne bi preklinjali. A tudi v takih primerih se lahko zgodi, da nas kaj posebej vznemiri ali želimo z besedami doseči poseben učinek. Takrat je namesto po kletvicah najbolje poseči po evfemizmih. Gre za milejše izraze, ki spominjajo na kletvice in opravljajo iste funkcije, a nimajo njihove možnosti šokiranja. Govorcu omogočajo, da se močno izraža, a je hkrati še vedno dostojanstven in olikan. Kot pravi Bernard Nežmah v knjigi Kletvice in psovke: »Kot jezikovna figura je evfemizem predvsem način, kako izreči žaljivko, psovko, vulgarno besedo na družbeno sprejemljiv način«. Za naslednjo prispodobo evfemizme opiše švedski jezikoslovec Magnus Ljung: »Evfemizmi nam omogočajo, da hkrati pojemo kolač in da nam ta tudi ostane«.

Kako torej preklinjati, ne da bi preklinjali?

Večina evfemizmov se od svoje močnejše osnove razlikuje v eni ali več črkah, medtem ko drugi vsebujejo le zvok, ki nas spominja na prvotno kletvico:

→ Pizda! – Pismo!, Pišuka!; Kurc! – Klinc!; Jebem ti! – Jebemti!, Jebenti!, Bemti!, Bemo milo!

Drugi tip evfemizmov lahko zveni popolnoma drugače kot kletvica, ki jo nadomešča, a se na osnovo, iz katere izhaja, navezuje z drugimi besedami in opisi ter ohranja enak le delček:

→ Pojdi v rit/pizdo/kurc! – Pojdi nekam!; Pojdi v tri pizde materne! – Pojdi v tri krasne!, Pojdi v tri kište!, Pojdi v tri pirovske!; Kurc te gleda! – Klinc te gleda!, Mandi te gleda!; Imam te poln kurc! – Imam te poln kufer!; Jebi se! – Nosi se!, Zaleti se nekam!, Pojdi se solit!, Pojdi v kišto!, Naj te koklja brcne!, Naj te strela udari!, Naj te bog pocitra!; Jebem ti! – Je bela cesta!; Ne me jebat! – Ne me basat!, Krucifiks!, Porkafiks!, Tristo kosmatih (medvedov)!

Ste v teh primerih našli kaj zase? Če niste, vas naj spomnimo, da ima prav vsaka beseda potencial, da se razvije v kletvico. Če jo uporabimo v točno določenem kontekstu, lahko še tako nedolžna besedica nadomesti tiste, ki jih raje ne bi izrekli na glas. Če od danes naprej v funkcijah, ki smo jih navedli zgoraj, uporabljate besedo »cvetača«, lahko to postane vaša priljubljena kletvica. »Cvetača, to pa je res fantastično!«.