Izredni profesor Mladen Uhlik je zaposlen na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je vodja Katedre za ruski jezik ter poučuje Fonetiko in fonologijo, Morfologijo samostalnika, Morfologijo glagola, Sintakso in Izbrana poglavja iz ruskega jezikoslovja. V raziskovalnem delu se ukvarja predvsem s kontrastivno analizo slovanskih jezikov (slovenščine, ruščine in južnoslovanskih jezikov). Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša kot znanstveni sodelavec sodeluje z Leksikološko sekcijo in Pravopisno komisijo. V mesecu, ko se poglabljamo v lepote slovnice, je z nami spregovoril tako o znanstvenem kot tudi o pedagoškem pristopu k slovnici.

Študirali ste jezike, in sicer francoščino ter ruščino. Zakaj ste se odločili za študij jezikov in literature? Kaj vas je najbolj pritegnilo, da ste izbrali prav ta dva?

Od nekdaj so me zanimali tuji jeziki in tuje kulture. Za francoski jezik sem se odločil zaradi več dejavnikov: to je bil zame prvi tuji jezik, ki sem se ga učil od petega leta, v gimnaziji sem imel odlično profesorico Marijo Pohar, ki nas je z neverjetno energijo navduševala nad učenjem slovnice ter nad spoznavanjem francoske kulture. V gimnaziji sem zelo cenil francosko kinematografijo, francoske stripe in literaturo, kar je morda tudi vplivalo na mojo izbiro.

Moram reči, da sta mi bila pred študijem ruski jezik in ruska kultura manj znana. Ruščine se namreč pred tem nisem sistemsko učil, čeprav sem kot otrok nekaj let živel z maminim očetom, ki je bil ruskogovoreč Jud iz sedanje Ukrajine.

Ruska kultura me je najbrž pritegnila kot posebna mešanica Evrope in Azije, mešanica zahodne in vzhodne kulture, ki nam je bila po eni strani podobna, po drugi pa zelo tuja in eksotična.

Predavate rusko slovnico. Vsebino katerega predmeta najraje predajate študentom?

Predavam več različnih predmetov, povezanih z rusko slovnico – fonetiko, morfologijo samostalnika, morfologijo glagola in skladnjo. Že dve leti poučujem tudi Uvod v ukrajinščino in obenem odkrivam posebnosti tega zanimivega vzhodnoslovanskega jezika.

Nimam priljubljenega predmeta – vsako leto poskušam doseči, da se vsebine, ki jih poučujem, ne ponavljajo – marsikje spreminjam razlage, dodajam nove primerjave in zglede. Med predavanji poskušam ohraniti razmerje med praktičnim poučevanjem jezika in poučevanjem teorije o jezikovnem sistemu. Včasih je zelo težko ohraniti to razmerje.

Česa pa se študentje najtežje učijo? S čim imajo težave pri sopostavitvi slovenske in ruske slovnice?

Na začetku se učenje ruščine morda zdi enostavnejše kot učenje kakšnega romanskega ali germanskega jezika. Sčasoma pa študentje spoznajo, da se za osnovnimi podobnostmi skriva veliko razlik in da so začetki težji kot pri učenju angleščine ali španščine. Velik kamen spotike je fonetika – ruščina ima namreč več soglasnikov kot slovenščina, ima posebne mehčane in trde soglasnike, ki se jih govorci slovenščine in južnoslovanskih jezikov težko naučijo. Študenti imajo tudi težave s pregibanjem – s sklanjanjem in spreganjem, kar se morda na prvi pogled zdi podobno, vendar se s poglabljanjem razkrijejo težave in razlike. Veliko je težav pri pravilnem naglaševanju: ruščina ima premični naglas, naglasna mesta pogosto ne sovpadajo s tistimi v slovenščini.

Kar se tiče glagolskih kategorij, vzhodnoslovanski jeziki nimajo veliko časov (kot npr. bolgarščina ali makedonščina), vendar imajo zelo kompleksno in gramatikalizirano rabo glagolskega vida. Izbira vidske oblike – nedovršne ali dovršne – je pogosteje kot v slovenščini slovnično strogo pogojena, zaradi česar pri naših študentih pogosto prihaja do napak.

Kar se tiče skladnje, lahko rečem, da ima ruski jezik manj naslonk kot slovenščina, zato se morda Slovenci prej naučijo ruskega besednega reda, kot Rusi slovenskega.

Ruščina pozna oziroma predvsem uporablja mnogo več glagolov premikanja kot slovenščina, ki ji v večini primerov zadostuje običajen glagol »iti«. Zakaj? Ali menite, da je to posledica velikega teritorija, zaradi katerega so premikanju posvetili več pozornosti?

Ne, ne verjamem, da je to povezano z velikim teritorijem.  Vsekakor bi bilo to težko dokazati. Obstajajo jeziki manjših držav, ki prav tako poznajo podobne razlike, ki jih srečujemo v ruščini.

Torej mislim, da so razlogi za razlike med slovanskimi jeziki v tem primeru povezani z notranjo jezikovno zgodovino. V določenih slovanskih jezikih, npr. ruščini, ukrajinščini, poljščini, se je raba določenih glagolov premikanja specializirala, kar je vplivalo na bolj omejeno rabo osnovnega glagola premikanja, kot je slovenski iti.

To pomeni, da v omenjenih jezikih izbiro pravilnega glagola narekujeta način in smer premikanja: en glagol uporabljamo, ko gremo peš, in drug glagol, ko se premikamo s prevoznim sredstvom. Prav tako je za izbiro pomembno, ali se premikamo usmerjeno v eno smer, ali gre za premikanje v več smeri. Ker teh opozicij južnoslovanski jeziki ne poznajo, je usvajanje pravilne rabe teh glagolov na začetku precej zahtevno.

Dobro poznate tudi slovnice južnoslovanskih jezikov. Kako bi jih komentirali – katera slovnica jezikov, ki jih govorite, se vam zdi najtežja? Katera je najpreprostejša? Ali res slovenska sodi med najbolj zapletene?

Vsaka slovnica ima svoje posebnosti, težko bi se opredelil, katera slovnica je težja ali lažja. Po eni strani bi lahko rekli, da je za tujega govorca neslovanskih jezikov slovenščina težja, kar se tiče pregibnosti: slovenščina ima dvojino, v množini v nasprotju s štokavskimi jeziki ohranja končniško razlikovanje med stranskimi skloni. Po drugi strani je sistem glagolskih časov v slovenščini enostavnejši kot v jezikih, ki sodijo v vzhodno vejo južnoslovanskih jezikov.  Bolgarščina in makedonščina imata več glagolskih časov (več pretekliških časov – perfekt, aorist, imperfekt in predpreteklik). Izbira glagolskega časa je v teh jezikih včasih odvisna tudi od tega, ali smo določeno informacijo videli ali smo jo zgolj slišali od drugih. Tega se na začetku, ko se učimo bolgarščine ali makedonščine, s težavo naučimo.

Bolgarščina in makedonščina se morda zdita na prvo žogo enostavnejši, ker sta izgubili sklone, po drugi strani pa uporabljata samostalnike ali pridevnike z določnim členom, ki se doda omenjenim besedam. To je govorcem zahodne skupine južnoslovanskih jezikov nenavadno.

Vsak jezik je torej poseben zaklad pravil in če smo dovolj motivirani, da se ga naučimo, ni nič težkega.

V tem mesecu smo pisali o slovnici, spraševali smo se, zakaj je pogosto neupravičeno napačno razumljena in zakaj jo sploh potrebujemo. Zakaj pa je po vašem mnenju pomembno, da se učimo o slovnici? Kje vi vidite njeno lepoto?

Morda bi najprej izpostavil praktični vidik: šele ko se učimo slovnice tujega jezika, začenjamo razmišljati o slovnici lastnega jezika ali razmišljati o posebnostih in razlikah v primerjavi s tujimi jeziki, ki jih spoznavamo. Učenje slovnice nam lahko pomaga pri sistemskem razmišljanju – učimo se pojave v jeziku povezovati in potem ta način dojemanja pospološimo.

Dodal bi, da kot osnovno lepoto pri učenju slovnic vidim predvsem v njihovi raznolikosti. Vsako slovnico namreč razumem kot poseben sistem izražanja mišljenja  – fascinantno je, kako se posamezne slovnice pri tem razlikujejo.

Ste član uredništva slavistične enciklopedije Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics (Brill) in uredniških odborov mednarodnih revij in zbornikov Philological Studies (Filološki zapiski), Književni jezik, Rhema/Rema, Wiener Slawistischer Almanach in Vestnik Moskovskogo universiteta: naučnyj žurnal. Serija 9, Filologija. Dela vam vsekakor ne zmanjka. Katero pa vam je ljubše: pedagoško ali raziskovalno?

Dela res ne zmanjka. Tako pedagoško kot raziskovalno delo je izredno dinamično, zanimivo in obenem zahtevno. Pedagoško delo predvsem nenehno pomeni spraševanje, kako prenašati védenje oz. kako določen pojav zanimivo in sistemsko razložiti ter kako doseči, da si ga študentje laže zapomnijo.

Znanstveno delo predstavlja drug tip izziva: nenehno učenje in raziskovanje, preverjanje po slovnicah in korpusih, iskanje novih povezav.

Omenili ste še uredniško delo – v veliko čast mi je, da sodelujem pri nastanku referenčne enciklopedije slovanskih jezikov Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics (Brill), kjer urejam in recenziram prispevke vodilnih svetovnih slavistov.

Najlepša hvala za odgovore in srečno pri nadaljnji poti.