Avtor: ANA

Luca Bussoletti, energični Italijan, ki je s Slovenko Tjašo Vulič dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka med profesionalci v kombinaciji desetih plesov, naslov svetovnega podprvaka v show plesu med profesionalci, osemkrat naslov slovenskega državnega prvaka v standardnih plesih, pa še bi lahko naštevali, se je odločil za največji izziv v svojem življenju – učenje slovenščine. 

Zavzeti plesalec se je prav tako zavzeto lotil jezikovnega treninga slovenščine. V manj kot pol leta je napisal več kot 30 mailov – vsi so bili daljši od pol strani –, popisal dva zvezka, verjetno porabil vso kartušo s tiskanjem zapiskov, usvojil izraze, povezane s plesom, se naučil, kako reagirati, če te ustavi policija, kaj reči frizerju, da ne zapustiš salona postrižen na »gobico«, in 60 ur presedel na naših udobnih stolih. Rezultat? Celoten intervju je brez težav potekal v slovenščini.

Tvoje življenje je popolnoma prepleteno s plesom. Kdaj in kako si se začel ukvarjati s plesom?

Začel sem, ko sem imel 12 let, ker sta moja starša zelo rada plesala. Nekega dne me je sestra vprašala, če bi šel probat, ker hčerka od prijateljice ni imela partnerja. In sem rekel: ‘OK, lahko probam.’ Sem šel in mi je bilo zelo všeč. ‘En let’, ne, eno leto (smeh) sem treniral oboje – ples in nogomet. In potem so mi starši rekli, da se moram odločiti, in ker sem na prvem tekmovanju osvojil pokal, sem se odločil za ples.

Veliko ljudi rado pleše, vendar se le redki odločijo za profesionalno kariero v plesu. Kdaj se je pri tebi zgodila prelomna točka, ko je strast prerasla v kariero?

Ko sem bil 18, ker sem se moral odločiti za fakulteto ali športno kariero. In to je bila točka, ko sem se odločil za ples.

Najprej si tekmoval za Italijo. Kdaj si začel plesati s Slovenko Tjašo Vulič in tekmovati za Slovenijo? Kaj šteješ kot svoj oziroma vajin največji uspeh?

Skupaj sva začela plesati leta 2003. Prvih šest mesecev sva plesala in predstavljala italijansko zvezo, potem pa slovensko. Lani oktobra pa sva se preselila v Slovenijo. Najin največji uspeh je bil dvakrat osvojiti naslov svetovnega prvaka. To je maksimum, najboljši rezultat.

Če se ne motim, sta se leta 2013 s Tjašo poslovila od tekmovalne kariere. S čim se ukvarjata zdaj, ko ne tekmujeta več?

Zdaj učiva in imava še show kariero, ki je lažja, saj ni treba trenirati vsak dan cel dan, hkrati pa pleševa. Imava tudi podjetje LT TREND, v okviru katerega pod znamko LT EVENTS organizirava športne dogodke, poroke, poslovne dogodke. Imava ‘multitasking business’: trenirava, predavava, pleševa, sodiva. Ker trenirava zelo dobre pare, imava tudi znamko LT COUTURE, kjer oblikujeva obleke za najine pare.

Ljudje si ne predstavljamo, kaj pomeni kariera plesalca, trenerja, sodnika. Kako izgleda vajin delavnik? 

Nimava fiksnega urnika, ampak včasih lahko delaš tudi v nedeljo. Če sodim, moram soditi v nedeljo. Nimava normalnega dopusta, ker midva delava, ko so ostali ljudje prosti. Aktivnosti so zelo drugačne. ​Kot profesionalni plesalec moraš trenirati vsak dan, najmanj štiri do pet ur. Med vikendom pa imaš tekme in greš povsod – na tekmovanja, prvenstva. Dopusta pa ni, ker se sezona nikoli ne konča v tem športu. Midva sva tako življenje živela 10 let – brez dopusta, razen za božič in novo leto. Tudi za veliko noč ne, ker je bilo vedno eno veliko tekmovanje v Moskvi.

Marca letos si se odločil za učenje slovenščine. Kaj je bila tvoja motivacija?

Zdaj živim v Ljubljani in prej sem govoril osnovno slovenščino, samo izraze kot: Zdravo!, Kako si?, Sem žejen, Sem lačen. Ampak zdaj živim tukaj in sem si rekel, da moram govoriti bolje slovensko. Če je treba poklicati policijo, iti v trgovino, če srečam nove ljudi, nove prijatelje, moram govoriti bolje. Zato sem si rekel, da moram iti na tečaj.

Za nama je 60 ur individualnega jezikovnega treninga. Kako je potekal jezikovni trening slovenščine in kaj ti je bilo najbolj všeč?

Ta tečaj mi je bil všeč, ker lahko izbereš, kje bi imel ure in kdaj. Dober je tudi zato, ker izbereš teme, ki se jih hočeš učiti. Učiteljica ti da veliko informacij o vsem – besedah, frazah. To je dobro. Zelo je fleksibilno. Moje ure so bile dobre, ker jaz pišem vse – če pišem, si bolj zapomnim. Po vsaki uri si mi poslala e-mail in v LS Online napisala, kaj sem se učil. In tudi zdaj lahko vsak dan, kadarkoli, pogledam, kaj sva delala in se učila, saj imam dostop do sistema LS Online.

Mnogi so mnenja, da je slovenščina eden težjih jezikov za učenje. Kaj ti je predstavljajo največji izziv?

Slovenščina je težka, ker ima sklone; in če se nisi učil prej latinščine – jaz sem se, na srečo –, je zelo težko. Ampak enkrat ko razumeš, kako funkcionira slovnica, je lažje.

 Kako bi z enim stavkom opisal učenje z jezikovno agencijo LanguageSitter®?

LanugageSitter® ponuja najboljše tečaje za poslovneže, ker so fleksibilni, lažji, prijazni in se res lahko naučiš vseh jezikov. Za moje delo je zelo pomembno, da poznam jezik, ker zdaj živim in delam tukaj. Super je bilo.

Katera pa je tvoja najljubša slovenska beseda? Vin’? (smeh)

(Smeh) Vin’ in let’. To sva se vedno hecala. Ker ko hodim po centru, poslušam ljudi in potem sem se naučil, da je vino vin’ in leto let’.

Ja, učenje slovenščine ni mačji kašelj. Že sam izraz ‘mačji kašelj’ ni ravno mačji kašelj, če ga moraš razložiti tujcu. Čeprav v slovenščini velikokrat, ampak res velikokrat, izjeme potrjujejo pravilo – skoraj do te mere, da pravila potrjujejo izjeme –, je bil Luca na urah vedno nasmejan in se je z ogromno mero potrpežljivosti in delavnosti uspešno prebijal čez učenje sklonov, zaimkov in posebnih izrazov. Prav spomnim se, kako se je nasmejal, ko sem mu povedala za izraz, da se ti zvrti v glavi – zaradi slovnice, verjetno.

Luca, hvala za intervju in za vse zabavne, poučne in nasmejane trenutke, ki jih v 60 urah ni bilo malo. In hvala LanguageSitterju®, ki s svojo metodo omogoča, da se tudi jezikovni trenerji nenehno učimo in spoznavamo izjemne ljudi.