Na kaj pomislite, ko slišite besedo slovnica? Na neskončne dril vaje, na pretekle oblike nepravilnih glagolov, leve prilastke, sklanjanje besede pljuča? Pa na pravilna podčrtovanja, S-strukture in ugotavljanje, katera od besed kraja planina Zgornja Dolga njiva se napiše z veliko začetnico in ali je prav vzgojnoizobraževalna ali vzgojno-izobraževalna ustanova (odgovor je slednja)? Verjamem, da je slovnica v času šolanja postala osovražena in vir frustracij ter obupavanj, da itak nimam občutka za jezik.

Pa vendar je slovnica lahko tudi prijateljica! Slovnica je pravzaprav okvir jezika – okostje, na katerega se pripenjajo besede. Je le popis tega, kar tako ali tako govorimo, in ne skupek pravil, ki se jih moramo naučiti na pamet. Nanjo bomo pogledali skozi prizmo dobre volje, jo bolje spoznali in dopustili, da jo morda tudi vzljubimo.

Kako se je vse začelo?

Prvi sistematični popisi slovnice – sanskrta – segajo v železno dobo v Indijo. Tudi Babilonci so naredili nekaj zgodnjih poskusov opisa jezika. Beseda gramatika pa izvira iz grške besedne zveze grammatikḕ téchnē, kar pomeni umetnost črk, pri čemer del grámma prihaja iz gráphein, kar pomeni risati oziroma pisati. Grki so bili torej v Evropi prvi, ki so opisovali jezik. Zanje je bila slovnica orodje za preučevanje grške literature. Aleksandrinci so v 1. stoletju pr. n. št. razvili grško slovnico z namenom ohranjanja čistosti jezika.

Na področju Slovenije je prvo slovnico z naslovom Zimske urice (ali polni naslov Zimske urice proste o latinsko-kranjski pismenosti, po priliki latinskega jezika uravnani, iz katere se moškovitskega, rutenskega, poljskega, češkega in lužiškega jezika sorodnost z dalmatinskim in hrvaškim lahko spozna – kdo pri takšnem naslovu sploh še potrebuje dodatni opis?) leta 1584 napisal Adam Bohorič. Bila je v latinščini, ker slovenski jezik takrat še ni bil dovolj enovit in razvit, da bi lahko v njem pisali. Bil je še preveč razdeljen na narečja in ni imel uradne različice, ki jo danes imenujemo knjižni jezik. 200 let kasneje je Marko Pohlin napisal Kranjsko gramatiko v nemščini, v slovenščini pa je šele leta 1818 Valentin Vodnik izdal knjigo Pismenost ali gramatika za prve šole. Seveda navedene tri knjige niso edini poskusi orisa slovenske slovnice, bilo jih je še dosti več, so pa najpomembnejši mejniki.

Leta 1956 so Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel in Jakob Šolar izdali Slovensko slovnico, ker pa se jezik ves čas spreminja, se seveda spreminja tudi njegov opis. Na sodobno slovnico je imel največji vpliv Jože Toporišič, ki je leta 1976 izdal Slovensko slovnico, potem pa je ta v novih izdajah izšla še v letih 1981, 1994, 2000 in 2004. V Sloveniji je ta slovnica referenčno delo, ob upoštevanju vseh štirih izdaj pa gre za trenutno najbolj citirano posamično slovenistično delo.

Danes je eden vodilnih jezikoslovcev Kozma Ahačič. Leta 2017 je izdal slovenski slovnici za osnovne in srednje šole Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat, je pa tudi pobudnik in urednik spletnega portala Fran, na katerem so dostopni vsi pomembnejši slovarji slovenskega jezika ter slovenske slovnice in pravopisi.

Hiša slovnice

Slovnica (tudi gramatika) je sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov. Slovnica določa pravila, po katerih se ravnamo pri sestavljanju besedil ali povedi, sklanjanju besed in uporabi knjižnega jezika. Slovnica je tudi knjiga, v kateri je opisan tak sistem.

Jezik obravnava po enotah, ki si jih lahko zamislimo kot hišo z nadstropji: spodaj je glasoslovje kot enota z najmanjšimi delci, zgoraj pa sporočanje kot praktična raba slovnice. Pomembne so seveda vse ravni: brez glasov ne moremo tvoriti besed, brez besed ne moremo delati stavkov, brez stavkov pa ne moremo sestavljati besedil.

Ali vsi jeziki poznajo slovnična pravila?

Vsi jeziki poznajo slovnico, nimajo pa vsi enake. Pravzaprav se lahko ta od jezika do jezika zelo spreminja!

Eden najslavnejših jezikoslovcev vseh časov, Noam Chomsky, je znan po svoji teoriji univerzalne slovnice, ki pravi, da je gramatika genska danost in univerzalna vsem jezikom, saj prebiva v možganih ter se prenaša s staršev na otroke.

Slovenščina tako kot angleščina, italijanščina, nemščina, francoščina, hrvaščina in velika večina ostalih evropskih jezikov izhaja iz skupnega indoevropskega prajezika, zaradi česar je njena slovnica tako zelo podobna slovnicam zgoraj naštetih jezikov. Prevajanje iz enega v drug jezik je precej enostavno, saj so sestavni deli besedila (na primer glagoli, samostalniki, pridevniki ali vezniki) enaki. Običajno pa se razlikuje vrstni red; v nekaterih jezikih je ta strogo določen (npr. v nemščini), v večini primerov pa velja, da je na koncu povedi informacija, ki jo želimo predati. Poglejmo naslednji primer:

Danes plavamo v jezeru. (Kje? V jezeru.)

V jezeru plavamo danes. (Kdaj? Danes.)

Danes v jezeru plavamo. (Kaj počnemo? Plavamo.)

Danes je prislovno določilo časa, plavamo je povedek, v jezeru pa prislovno določilo kraja. Vse skupaj lahko zelo podobno prestavimo tudi v angleščino:

Today, we are swimming in the lake.

We are swimming in the lake today.

Today, in the lake, we are swimming.

Ker je struktura – slovnica – v indoevropskih jezikih tako zelo enovita, se te jezike zlahka naučimo, saj se moramo naučiti le novega besedišča, sam jezik pa skladamo po znani formuli.

Čisto drugače pa je, ko se učimo jezik drugega izvora, na primer madžarščino (ki spada med ugrofinske jezike). Čas in svojino namreč določajo pripone, ne besedni red. Arabščino pišemo z desne proti levi. Tuyuca, ki jo govori le kakšnih 1000 Brazilcev, pa po nekem štetju pozna kar 140 slovničnih spolov (od katerih je eden namenjen neživim objektom, ki spominjajo na lubje, ki odpada z drevesa).

Kaj slovnica pove o narodu?

Do zdaj smo ugotovili, da slovnica popisuje dejanski jezik (in ne obratno). Jezik pa nastane v glavah ljudi. Ker smo si ljudje različni, tudi slovnico dojemamo drugače. Ali lahko torej z njo opišemo narod?

Angleščina ali francoščina imata recimo mnogo več glagolskih časov kot slovenščina, ki pozna le štiri: predpreteklik (sem bil jedel), preteklik (jedel sem), sedanjik (jem) in prihodnjik (bom jedel). V angleščini je pomembno, ali sem že kdaj jedel (I have eaten), ali sem pojedel (I ate), ali sem jedel dalj časa (I was eating), ali sem to počel pred naslednjim dogodkom (I had eaten) … V slovenščini pa vse te čase zamenjajo dodatne besede (že) ali glagolski vid (dovršnik – pojem in nedovršnik – jem). Bi lahko rekli, da zaradi več časov Angleži vidijo svet drugače kot Slovenci? Ali je njihova predstava o preteklosti razdeljena na več delov?

Kaj pa slovnični spol? V slovenščini poznamo tri: moškega (grm), srednjega (drevo) in ženskega (roža), angleščina pa tega ne razlikuje (a bush, a tree, a flower). Imamo morda zaradi tega kdaj predsodek, da rožice pripadajo ženskam, grme pa obrezujejo moški? O tem zelo težko razmišljamo, ker je jezik v nas zakoreninjen in se nam zdi to, kar poznamo in smo se naučili v otroštvu, edino smiselno.

Ruščina pozna kar 16 glagolov premikanja: pomembno je, ali se to premikanje opravi peš ali s prevoznim sredstvom, ali je enosmerno, ali pričakujemo povratek, za kako dolgo se premaknemo, bomo vzeli kaj s seboj … Ali je morda to posledica ogromne geografske površine, zaradi katere je bil pogovor o premikanju zelo vsakdanji in pomemben?

Verjetno ste že slišali za mit, da imajo Eskimi 50 besed za sneg. Ta mit ne drži – v resnici jih je še mnogo več, saj za vsak naš snežni opis, ki ga naredimo s stavkom, uporabijo novo besedo. Spet – to besedotvorje je posledica okolja, v katerem živijo.

Je slovnica res pomembna?

Slovnica torej ni nujno zlo, ki se ga pri jeziku učimo – je osnova jezika, njeno ogrodje, okostje, tramovi, na katere so pripete besede. Jezik je slovnica; če je ne bi bilo in bi uporabljali le besede, bi naši pogovori zveneli nekako takole:

A: »Kavo piti danes.« (A sprašuje B, ali bi šel danes na kavo.)

B: »Prav.« (B misli, da mu je A sporočil, da je spil kavo. A čaka B v lokalu, B se seveda ne prikaže, ker meni, da je A kavo že spil. A je razočaran.)

Zato je nujno, da A uporabi pogojno obliko glagola, ga postavi v dvojino in naredi vprašalni stavek:

A: »Bi šla danes na kavo?«

B: »Z veseljem!«

Radi imamo slovnico!

S slovnico se torej pri učenju tujega jezika ne mučimo zato, ker je naš učitelj zoprn, sadističen in piflarski, temveč da bi se bolje sporazumevali. Res je, pravila niso vedno prijetna, ampak tudi čokoladni sladoled ni, če ga jemo vsak dan. S pravilnim pristopom, rednim ponavljanjem in razumevanjem, da je slovnica osnovni del jezika, pa hitro gradimo svoje znanje in postajamo vse boljši govorci.