Verjetno se lahko vsi v en glas strinjamo, da nam je v zadnjih letih vse prej kot z rožicami postlano. Pandemija, vojne, draginja, podnebna kriza, naravne katastrofe. Udarci si sledijo kot po tekočem traku. Če k temu prištejemo še osebne tragedije, pa naj bodo manjše ali večje, mnogi zelo težko z optimizmom zremo v prihodnost.
Čeprav si želim biti pozitivno naravnana, tudi sama sodim v skupino, ki bi ji še kako prav prišla rožnata očala. V zadnjih treh letih so bili najpogostejši stavki, ki sem jih izrekla, slišala ali so se mi podili po mislih, naslednji: »Odšel je,« »Za vedno je zaspala,« »Sedaj je zvezdica na nebu« in »Zdaj uživa nekje za mavrico.« Vem, da lahko namesto vseh teh uporabimo en samcat glagol, ki se začne na črko u, in z njim povemo isto. Ali samostalnik, ki ga v slovarju najdemo pod črko s. Toda preprosto ne zmorem. Ne gre. Preveč boli.
Da bi se izognila omembi nečesa neprijetnega, težkega, bolečega, zelo pogosto tudi tabuiziranega, sem uporabila evfemizme. Ti nam pridejo še kako prav, kadar se znajdemo sredi čustvene stiske, sporočanja slabih novic, prepira ali neizbežnega pogovora o tabu temah. Pomagajo nam, kadar je nekaj težko povedati na glas. Z njimi omilimo pomen, ki še vedno ostane, le lažje ga je slišati.
Kaj so evfemizmi in zakaj jih uporabljamo?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) navaja, da so evfemizmi olepševalne oziroma omiljevalne besede in besedne zveze, s katerimi se izognemo neprijetnemu, včasih tudi neprimernemu izrazu. Njihova naloga je čim bolje zajeti pomen besed ali fraz, ki naj v dani sporočanjski situaciji ne bi bile sprejemljive ali kontekstu primerne oziroma naj ne bi bile v skladu z družbenimi vrednotami in normami. Na imenitni večerji zbranemu omizju prav gotovo ne bomo glasno naznanili »Oprostite, kakat grem!«, ampak se bomo raje opravičili z besedami »Oprostite, moram na stran.« ali malce humorno »Oprostite, moram tja, kamor gre še cesar peš.« Če bolje pomislim, se bo večina verjetno le na hitro izmuznila ali si izmislila, da si mora napudrati nos, opraviti nujen telefonski klic ali kaj podobnega, samo da ne bi kdo vedel, kam se dejansko odpravljajo.
Z evfemizmi oziroma olepševalnicami nekaj povemo drugače, lepše. Zamenjamo besedo, ki bi lahko sogovornika prizadela, zbodla ali sprožila kakšna druga negativna čustva, ter namesto »ostrega« poiščemo blažji izraz. Z njimi zmanjšamo neprijetnost ali šokantnost določenega izraza ali teme in tako zagotovimo bolj diplomatski ali manj direkten način komuniciranja. Tako pred kočljivimi situacijami zavarujemo tudi sebe. Ne le v primeru, ki sem ga navedla v uvodu. Prijatelja, ki iz dneva v dan naokrog stresa slabo voljo, lahko na primer vprašamo: »Si spet vstal z levo nogo?«, namesto da mu naravnost povemo, da je tečen. Za kolega, ki se je napil na službeni zabavi, bomo raje rekli, da je bil v rožicah ali da je pregloboko pogledal v kozarec. Po evfemizmih pa največkrat posežemo, kadar naletimo na teme, ki v družbi veljajo za tabu.
Kaj je tabu?
Beseda tabu izhaja iz polinezijskih jezikov in pomeni prepovedan, prepovedano. V evropske jezike je prišla konec 18. stoletja s potopisi Jamesa Cooka, ki je z besedo taboo opisoval odnos Polinezijcev do vsega, česar ne smejo videti, slišati ali se dotakniti, kamor ne smejo vstopiti in česar ne smejo narediti. Tradicionalno je torej tabu pomenil strogo prepovedano prakso. Danes tabu definiramo kot prepoved določenega obnašanja v družbi, v specifičnem kontekstu, času in prostoru. Tabuji se razvijejo na podlagi družbenih omejitev za posameznikovo obnašanje, ki bi lahko povzročilo nelagodje, poškodbo ali zlo.
Sodobni pomen besede tabu pa se nanaša predvsem na besedišče in pomeni skrajno neprimerno. Tako so tabuji danes besede, ki se jih ne sme izreči na glas oziroma jih je v družbi neprimerno, nevljudno izgovarjati. Tabuji obstajajo, odkar obstaja človeštvo, tabuizirane teme pa se spreminjajo skozi čas in prostor. Tradicionalno so te teme obravnavale predvsem z religijo povezana bitja, predmete in kraje, o katerih se ni smelo govoriti. Tabu so predstavljali in večinoma še vedno predstavljajo tudi telo in telesni organi, izločanje, spolnost, starost ter smrt.
Ventili za sproščanje pritiska
Ampak tudi o bolezni, smrti in vsem, kar je na tak ali drugačen način neprijetno, seveda govorimo. Vendar tudi če smo radi neposredni, v določenih situacijah ali v družbi določenih sogovornikov ne omenjamo prav vsega. Mogoče se sami o neki temi pogovarjamo brez zadržkov, a to še ne pomeni, da sogovorniku ali sogovornici ob tem ne bo neprijetno ali nerodno. Prav zato radi segamo po evfemizmih, še posebej, kadar govorimo o bolezni, smrti, spolnosti, izločanju in stvareh, ki v družbi veljajo za »umazane« ali »nelepe«. Evfemizmov v vsakem jeziku kar mrgoli. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo približno 300 gesel s kvalifikatorjem olepševalno. Besed, ki jih lahko uporabimo kot evfemizme, pa je v vsakdanji rabi še precej več. Psihologi pojasnjujejo, da delujejo kot ventili za sproščanje pritiska, saj lahko z njihovo pomočjo spregovorimo o tabuiziranih temah, izrazimo mnenje in čustva, hkrati pa z besedami ne vznemirimo ostalih (no ja, vsaj ne v takšni meri).
Kaj reči, ne da bi omenili tisto?
Eden od največjih tabujev je zagotovo že v uvodu (ne)omenjena smrt. Gre za temo, o kateri je zelo težko govoriti, zato jo raje zapakiramo v drugačno embalažo. Namesto glagola umreti imamo na voljo številne možnosti: oditi, zaspati, za zmeraj zaspati, za vedno zatisniti oči, posloviti se, oditi na drugi svet, iti v večnost, skleniti življenjsko pot, pogledati na ono stran, preseliti se v večnost, preseliti se na drugo stran, rešiti se, rešiti se zemeljske teže, oditi med krilatce.
Tudi o bolezni je težko govoriti, zato lažje povemo, da je nekdo na preizkušnji, da preživlja težke čase, da ga telo več ne uboga ali da je njegovo telo utrujeno.
Večni tabu je tudi izločanje. V slovenščini nimamo najbolj ustreznih terminov za izločanje, le medicinske (urinirati, izločati blato) in otroške (lulati, kakati). Gre za nekaj, kar počnemo vsi, a bog ne daj, da bi o tem govorili. Zato raje hodimo na stran, na malo in veliko potrebo ali tja, kamor gre še cesar peš.
Eden izmed še vedno zelo močnih tabujev je, na žalost, tudi menstruacija. Ta tema je tako obsežna, da se ji bomo natančneje posvetili v posebnem članku, zaenkrat pa vam postrežemo s slovenskimi evfemizmi: teta s Krvavca, teta iz Amerike, tisti dnevi, rdeči teden, bolna sem, mesečno perilo. Vam pride na misel še kakšen? Nedvomno, saj je prav evfemizmov za menstruacijo – za fiziološko dejstvo, ki, če ne povzroča težav, priča o reproduktivnem zdravju – ogromno. Menstruacija je tudi v 21. stoletju še vedno nekaj, kar naj bi ženske skrivale, ob čemer bi najraje na glas zavpila kup kletvic.
Ampak tudi preklinjanje velja za neprimerno. Še vedno pa lahko preklinjamo, ne da bi preklinjali – z evfemizmi. Ti spominjajo na kletvice in opravljajo iste funkcije, a nimajo njihove možnosti šokiranja. Govorcu omogočajo, da se izraža močno, a je hkrati še vedno dostojanstven. Z besedami pismo, pišuka, klinc in bemti lahko prav tako izrazimo slabo voljo, kot bi jo s kakšno sočnejšo besedo. Isto velja za vzklike Pojdi nekam!, Pojdi v tri kište!, Naj te koklja brcne! in Je bela cesta! Tako kot drugih kletvic tudi njihovih evfemizmov kar mrgoli, zato jim bomo v kratkem posvetili poseben zapis.
Tudi pri evfemizmih previdnost ni odveč
Evfemizmi so čudovito orodje, saj lahko doprinesejo k pestrejšemu, slikovitejšemu pogovoru in besedilu. Odlična pomoč so tudi, kadar nočemo nikogar užaliti, hkrati pa želimo biti iskreni. Če nas nekdo vpraša, ali je debel, bomo raje rekli, da ima kak kilogramček preveč ali da je malo močnejše postave, kot da uporabimo izraz debel. Za nekoga, ki je plešast, rečemo, da ima redke lase. Kljub vsemu pa tudi pri rabi evfemizmov previdnost ni nikoli odveč. Olepševalne besede lahko namreč zavajajo, zmanjšujejo pomen izrečenega in zapisanega ter zameglijo pomen.
Mogoče bo kdo rekel, da z evfemizmi nismo iskreni, prikrivamo prave namere ali smo bojazljivci, ki se skrivajo za lepimi besedami. V marsikateri situaciji je neposredno poimenovanje stvari boljša izbira. Ne ovijajmo stvari v celofan. Normalno je, da lulamo, kakamo in da imajo ženske menstruacijo. In čeprav si je težko priznati in misel na to zelo boli, se ne moremo izogniti dejstvu, da bomo nekoč vsi odšli v večna lovišča. Pardon, naj poskusim še enkrat: Na žalost bomo vsi nekoč umrli.
