Priznam, poučevanje mi nikoli ni dišalo. Ko so me v šoli kdaj vprašali, kaj bom počela, ko bom velika, nisem nikoli odgovorila, da bom poučevala. Verjetno vse drugo, samo to ne. Zakaj ne? Ne vem, ali poznam odgovor na to vprašanje. A zagotovo vem, da se je spremenil nekje v času študija, ko smo imeli obvezni nastop in prakso v osnovni šoli. Zakaj sem izbrala pedagoško smer študija, čeprava nisem sanjala o učiteljskem poklicu, prav tako ne vem. Vsekakor pa sem bila prepričana, da mi na koncu vendarle ne bo treba delati v šoli.

No, ko sem prvič stala pred tablo in upala, da se bo mladina z mano pogovarjala in se vsaj pretvarjala, da me posluša, me je preplavil mir in neko posebno zadovoljstvo, zaradi katerega sem celo zrasla za nekaj centimetrov … Takrat sem se zavedla, da je poučevanje morda kljub vsemu moje poslanstvo in da je delo z otroki nekaj, kar me napolni z neko čisto posebno energijo. 

LOVE AT FIRST SIGHT 

Izkušnja z opravljanjem prakse v srednji šoli se je leto za tem ponovila in me na nek način prepričala v to, da bom delu z otroki v prihodnosti vsekakor dala priložnost. A pot me po koncu študija ni peljala v šolske klopi, pač pa malo dlje. V London. Že prvi obisk tega velemesta je bil zame kot  ljubezen na prvi pogled. Očarala me je predvsem raznolikost kultur in vse, kar mesto ponuja. Očarali so me parki, ‘food markets’ in knjigarne. Ja, knjigarne. Za nekoga, ki je zaljubljen v knjige, je London kot otok zakladov.

V knjigarnah lahko preživiš ves dan, pa ne bo dovolj. Na vsakem vogalu lahko najdeš trgovinico z rabljenimi knjigami za le nekaj funtov in tako sem ob prvem obisku svoj ‘hand luggage’ hitro napolnila s knjigami, ne oblačili. 

Ob vrnitvi domov sem še dolgo sanjala o angleški prestolnici in po drugem obisku sem po naključju (ali pa je tako pač moralo biti) našla družino iz Londona, ki je iskala novo au-pair. Po nekaj emailih, srečanju prek Skypa in, priznam, ne prav dolgem premisleku, sem kupila enosmerno letalsko karto … ‘And the rest is history’, kot bi rekli tam.

DIDN’T GO AS PLANNED

Prvotni načrt, da bi moje bivanje v Londonu predstavljalo samo enoletni odmor pred ‘resnim’ življenjem, je hitro splaval po vodi. Ker sem imela gromozansko srečo in sem se s svojo novo družino odlično ujela, sem pri njih ostala kar štiri leta. Otroci so bili kot moji otroci in od njih sem se naučila predvsem ustreznega britanskega naglasa. Medtem sem opravila izpit za osebno trenerko in učiteljico joge ter naslednjih nekaj let preživela v fitnes centru ob vznožju stolpnice Shard.

Delo z odraslimi je bilo drugačno, pa vendar sem hitro ugotovila, da mi je tudi to v užitek in izziv. Zagotovo pa mi je bilo najljubše spoznavanje ljudi z različnimi ozadji, posledično pa tudi učenje londonskega slenga …

Domov sem se vrnila šele osem let kasneje, ko se je svet ustavil in mi je uspelo ujeti še zadnji let za Budimpešto. Ko je bilo pred tem treba osem let življenja spakirati v dva velika kovčka in štiri škatle, mi ni bilo lahko. Kaj bom z vsemi knjigami? 

‘THE OTHER’ LOVE 

Ko se je moja zgodba z Londonom končala (o tem, kaj vse mi je dala, morda kdaj drugič), se je šele začela tista s poučevanjem jezika. Po nekajletnem premoru od dela z otroki sem se najprej morala spomniti, kako zelo uživam v tem. Ker sem se vrnila poleti, sem se prijavila na letovanje z Zvezo prijateljev mladine Maribor, kar sem prvič izkusila že v študentskih letih. Deset dni, preživetih na morju s svojo skupino otrok … Za marsikoga nočna mora, zame pa en tak balzam za dušo in polnjenje baterij. Od takrat se na  letovanje vračam vsako leto znova in vsako leto znova dobim v zameno hvaležnost, neprimerljivo s čim drugim. 

No, in tukaj se pravzaprav začne moja zgodba s poučevanjem. Čeprav sprva (spet) nisem bila prepričana, da je to zame, se je kasneje izkazalo, da vendarle je. Začetno poučevanje otrok se je po prvem letu nadaljevalo tudi s poučevanjem odraslih in hitro sem ugotovila, da mi je tudi to zelo ljubo. Ko je na mojo pot prišel LanguageSitter je bilo, kot bi našla sorodno dušo. Poučevanje po meri učenca se mi vsekakor zdi najprimernejše. Za poučevanje česarkoli, ne le jezika. 

THERE IS ALWAYS A WAY

Bo že držalo. Nismo vsi za vse. To je najbrž moj najpogosteje izrečen stavek na tečajih, čeprav mu kaj hitro dodam, da se z malo truda vse da in še, da se počasi daleč pride. No, pa naj se popravim. Drugi najpogosteje izrečen stavek. Prvi je, da se (sploh v angleščini) vse da vedno povedati na več kot le en način. Najpogostejša zagata, ki jo imajo moji tečajniki, je namreč ta, da jim ob pogovoru zmanjka besed in ‘zmrznejo’ … Katera je že ta beseda v angleščini? In potem bi pogovor najraje nadaljevali kar po slovensko.

Zdaj vidim, da je bila ena večjih lekcij, ki sem se je naučila v Londonu (vsaj kar se jezika tiče), ta, da se vedno da povedati še kako drugače. Ko si v okolju, kjer pač kot izhod v sili ne moreš uporabiti slovenščine, boš nekako že našel način, da poveš, kar želiš povedati … Ne preostane ti nič drugega. In verjemite mi, vedno se da. Morda je na začetku težje in besede ne letijo z jezika kot po maslu, a s treningom hitro napredujemo. 

Ravno zato na tečajih veliko treniramo. In najbolje se počutim, ko mi tečajniki povedo, da po uri pogovora niso več izžeti in se z nasmehom na obrazu poslovijo. Ali ko povedo, da so odgovor na mail napisali čisto sami, brez pomoči Grammarlyja (pa ne da je s tem kaj narobe!). Letos sem recimo večkrat slišala tudi, da se pred predstavitvijo ali sestankom v angleščini niso več počutili slabo in jih ni bolela glava,  saj so preprosto vedeli in verjeli, da bo vse šlo, kot je treba. Pa to pomeni, da je bilo vse stoodstotno slovnično pravilno in ustrezno izgovorjeno? Največkrat ne, a samozavest in tisti prijeten občutek, da nekaj zmoreš, zagotovo pripomoreta k temu, da je končni rezultat povsem drugačen. 

ENGLISH IS ALL AROUND, INNIT?

Angleščina me vsakodnevno obkroža že skoraj trideset let. In kljub študiju, življenju v Angliji, prevajanju in poučevanju še vedno kdaj naletim na kakšno besedo, ki je ne razumem. Zakaj vam to razlagam? Ker sem prepričana, da tujega jezika nikoli ne bomo obvladali tako, kot ga obvladajo naravni govorci. Strah pred tem, da nas ti neprestano ocenjujejo in se v mislih zgražajo nad našimi napakami, pa je, verjemite mi, odveč.

Pred časom sem na socialnih omrežjih zasledila zapis: ‘Do you know what a foreign accent is? It’s a sign of bravery.’ Težko bi se bolj strinjala z napisanim. A spregovoriti in govoriti v tujem jeziku je vse prej kot mala malica. Sploh ko/če govorimo z naravnimi govorci. In strah, negotovost, pa tudi obup, ki ga ob tem čutijo nekateri tečajniki, je razumljiv. A naj vam zagotovim, da se marsikdo čez vaš ‘I didn’t worked yesterday’ sploh ne bo spotaknil, pač pa vam bodo zavidali pogum, ki ga premorete, da sploh govorite v tujem jeziku.

Zato pogumno! ‘And I look forward to seeing you in one of our lessons really soon’. 

Preberite tudi:
Intervju z našo jezikovno trenerko Julijo Poljanec.