V duhu dneva državnosti in dneva Primoža Trubarja smo junij pri LanguageSitterju® posvetili slovenščini. Na razvoj in spreminjanje slovenščine v vedno bolj globaliziranem svetu lahko gledamo zelo pozitivno ali pa radikalno negativno, predvsem če se osredotočimo na zniževanje nivoja znanja maternega jezika med Slovenci. Na to temo smo se pogovarjali z ravnateljico Srednje ekonomsko-poslovne šole Koper in učiteljico slovenščine Bredo Švara.

1. Pred prevzemom funkcije ravnateljice SEPŠ Koper ste v svoji dolgoletni učiteljski karieri do uspešno opravljene mature pripeljali že kar lepo število dijakov in dijakinj. Kakšna so vaša opažanja v povezavi s spreminjanjem in uporabo slovenščine?

Tudi sedaj poleg ravnateljevanja še poučujem en razred gimnazijcev. Od mojih začetkov do danes je prišlo do velikih sprememb pri poučevanju slovenskega jezika in književnosti. Predvsem me žalosti dejstvo, da se zahtevnost mature znižuje. Izpitne pole za analizo neumetnostnega besedila izpred 30 let se močno razlikujejo od današnjih, predvsem kar zadeva znanje jezikovnih ravnin. Razlika je tudi pri eseju, kjer smo pred leti morali predelati šest dramskih del ali šest romanov, danes imamo na maturi po dva romana ali štiri dramska besedila.

2. Ali vam zdi, da nivo znanja slovenščine pada in da se posledično znižujejo tudi kriteriji za ocenjevanje znanja na slovenskih šolah?

Drži. Manj se zahteva od dijakov, manj dijaki znajo. Kriteriji so danes milejši. Dijaki so danes drugačni. Ugotavljam, da se težko spopadajo s težavami v šoli, če imajo probleme pri določenem predmetu. Da njihove probleme rešujejo njihovi starši. Da marsikateri dijak ne ve, kaj pomeni odgovornost, da ima dijak v roki telefon namesto učbenika ali knjige. Ko nastopi težava pri določenem predmetu, se pojavi stres, pojavijo se pedopsihiatri in psihiatri …

Slovenščina je poleg matematike danes eden težjih predmetov v šoli. Predvsem je zelo težko pripraviti dijaka, da bo z veseljem prebral knjigo. Sicer obstajajo takšni dijaki, vendar so redki. Od branja leposlovja je marsikaj odvisno, je bogatenje besedišča, je opazovanje skladenjske strukture povedi, je učenje pravopisnih pravil … Dijaki imajo danes namesto knjige v roki telefone. SMS-i, igrice, Messenger, Tiktok, Viber … Njihovo izražanje se preko teh aplikacij omejuje na tisto najnujnejše, pogovorno besedišče, neupoštevanje pravopisnih in skladenjskih pravil, uporabo anglizmov in hrvatizmov, kratic – in slovenski jezik postane okrnjen na vseh ravninah. Posledično je takšno tudi njihovo govorjenje. Žalosti me, da dijak svojih misli ne zna jasno in pravorečno pravilno izraziti v povedih.

3. Kako vi svoje dijake navdušujete nad slovenščino in kako na splošno skrbite za ohranjanje nivoja slovenščine na vaši šoli? Struktura dijakov na vaši šoli je namreč specifična.

Malo za hec, malo zares, ko pridem v razred, vedno najprej poudarim, da se slovenščina kot predmet nahaja na prvem mestu v e-asistentu, da slovenščino vedno najprej pišejo na splošni in poklicni maturi, torej da brez slovenščine ne gre. Slovenščina je vedno tukaj in zdaj.

Ko govorim o jezikovnih ravninah, na primer ko določamo stavčne člene ali ugotavljamo priredja in odvisnike, vedno dajem zanimive, humorne primere stavkov, ki se vsebinsko nanašajo na dijakovo življenje in delo. Še večje zanimanje pri dijakih predstavljajo primeri iz mojega življenja. Ko obravnavamo kak roman ali dramsko delo, se mi zdi zelo pomembna aktualizacija. Razred 30 dijakov predstavlja zanimivo zakladnico življenjskih zgodb, podobnih zgodbam v romanih ali dramskih delih. Z dijaki potem lažje steče pogovor, izmenjava izkušenj.

Za ohranjanje nivoja slovenščine poskrbimo najprej z natančnim načrtom ocenjevanja, s katerim seznanimo vse dijake, da vedo, kaj je treba znati in koliko je treba znati. Pomembna je tudi doslednost pri učitelju, jasna pravila in vztrajno upoštevanje le-teh. Brez tega ne gre. Najpomembnejša pa je pravičnost oz. biti enak do vseh, saj dijaki to takoj vidijo. Zato so pomembni kriteriji, utemeljevanje oz. argumentiranje pridobljene ocene. To in to si znal, tega in tega nisi znal. Za dva moraš znati to in to. V razredu, kjer poučujem že tretje leto, lahko dijaki že sami ocenijo sošolca, ker so se tega naučili od mene. V prvem letniku so bili še subjektivni, sedaj pa je objektivnost tista, ki prevladuje pri ocenjevanju; ali pa bolje rečeno velik približek objektivnosti.

4. Slovenščina velja za enega težjih in kompleksnejših jezikov, sploh če upoštevamo še vse zvrsti jezika, ki jih najdemo na tako majhnem ozemlju. Posledično se je tudi naši južni sosedje kljub podobnosti s hrvaščino, srbščino ali bosanščino težje naučijo kot recimo mi naštetih jezikov. Ali bi rekli, da ste učitelji posledično morda celo preveč zahtevni do svojih učencev?

Ne, že prej sem poudarila, da se nivo zahtevnosti znižuje. Če bi bilo po moje, bi morali biti minimalni standardi višji, kot so sedaj. Učila sem že veliko dijakov, ki so prišli iz držav bivše Jugoslavije, vendar lahko rečem, da so se lahko naučili slovenskega jezika, ker so to hoteli. In včasih so na poklicni maturi bolje pisali vodeno interpretacijo oz. odgovarjali na ustnem delu v knjižni slovenščini kot dijak, ki mu je slovenščina materni jezik.

5. V enem od blogov smo pisali tudi o slovenskih besedah, ki tonejo v pozabo oziroma ki morda že sodijo med arhaizme. Ali vam zdi, da s tem slovenščina »izgublja vrednost«? Katere besede bi vi ohranili oziroma jih morda celo še vedno trmasto uporabljate kljub kakšni modernejši sopomenki?

Vsak jezik je živa tvorba, kar pomeni, da se besede po eni strani izgubljajo oz. postajajo arhaizmi, po drugi strani pa nastajajo nove besede, ki sicer potrebujejo kar nekaj časa, da postanejo del našega vsakdanjika. Nekaj gre, drugo pride. In tako je prav. Jezik zato ničesar ne izgublja. Meni je všeč kar nekaj arhaizmov, ki jih velikokrat uporabim pri pouku. Vodnikova uk in učenik, bukva je tudi zanimiva, zelo lepa slovenska beseda iz Brižinskih spomenikov je poltenost, potem pa recimo še duri, gartroža, gvant …