AVTOR: DEANA JEZERŠEK

Ne vem, ali je kdo opazil, da se delavnik LanguageSitterjeve® pisarne ob petkih začne 15 minut kasneje. Zakaj? Ker je do 8.15 na Valu 202 Jezikanje – rubrika, v kateri voditelja Uršula Zaletelj in Tadej Košmrlj raziskujeta in predstavljata jezikovne fenomene. In to v tako lepem jeziku, da jezikoslovcu pomiri uho in duha, vsem pa pokaže, kako lep, bogat, razburljiv in poseben je naš jezik.

Mesec, ki smo ga posvetili slovenščini in njenemu preobražanju, tako zaokrožamo s pogovorom s soustvarjalcem Jezikanja Tadejem Košmrljem. Že med samim dogovarjanjem so bogato izražanje, besede, kot je »oksimoron«, ter izviren predlog naslova tega pogovora izdali, da na drugi strani ni le nekdo z afiniteto do jezika, ampak tudi pravi jezikoslovec. Poleg študija novinarstva je namreč dokončal tudi študij nemškega jezika in književnosti.

S svojim delom – pa tudi z odgovori na moja vprašanja – naš tokratni sogovornik dokazuje, da obvladanje jezika ni dolgočasna stvar, rezervirana za piflarje, dlakocepce in tečne zagovornike jezikovnih zakonitosti, ampak ena najbolj kul supermoči.

Zakaj in kako je nastala oddaja oziroma podkast Jezikanje?

Jutranji moderator na Valu 202 ima ta privilegij, da si dve osrednji jutranji vsebini prilagodi po svojih željah. Pred približno petimi leti smo konkretno spreminjali obraz jutranjega programa in nekako logično je bilo, da bo vsaj ena od “mojih” oddaj neke vrste jezikovni kotiček. Seveda sem o tem razmišljal že prej, ampak govoriti o jeziku na radiu je lahko precej dolgočasna in odbijajoča zadeva, česar se je verjetno še bolj kot jaz bal urednik. ? Jezik je tako obširna materija, da ni vprašanje, ali o njej lahko poveš kaj zanimivega, vprašanje je le – kako. Skratka: prvotna ideja je bila, da “se bomo z jezikom igrali”, da bomo določene jezikovne situacije postavljali v popolnoma druge kontekste: kako bi bil denimo videti pogovor zakoncev, če bi se pogovarjala v diplomatskem jeziku; kako bi se slišal umetniški komentar nogometne tekme ipd. Odziv je bil zelo dober, a je tovrstna oddaja zahtevala preveč produkcije in počasi smo prešli k današnjemu formatu. Zanj je v največji meri odgovorna Uršula (Zaletelj), sovoditeljica. Po intenzivnem tuhtanju je predlagala, da bi se o jeziku sproščeno pogovarjala sovoditelja, ki bi jima pri razlaganju pomagal strokovnjak in morda še glas ljudstva (anketa). Potem je bilo treba samo še urednika prepričati, da bo po novem oddaja dolga do 15 minut, ne več le tri ali štiri.

Podkast Jezikanje je redno na programu naših tečajev slovenščine. Ali ste vedeli, da ustvarjate vsebine tudi za učenje slovenščine za tujce? ​​

Nisem vedel. Čeprav mi je kolegica, ki je prejšnji teden snemala anketo, opisala zanimiv dogodek, kako jo je na cesti prepoznalo dekle iz Srbije. Omenila ji je, da redno posluša Jezikanje in se tudi na ta način uči slovenščine. Vem pa, da so oddajo (mi ji pravimo rubrika) nekajkrat uporabili med predavanji na FDV, relativno pogosto nama piše tudi kaka učiteljica slovenščine ali kak drug profesionalni uporabnik slovenščine. Hkrati sem kar ponosen, da je rubrika dobila mnoge posnemovalce. Veliko lokalnih in komercialnih radijskih postaj je uvedlo vsaj začasne jezikovne rubrike, tudi na Radiu Slovenija jih je zdaj več, kot jih je bilo prej. Še več, o jeziku so začele pisati tudi kake blogerke/influencerke, ki so sicer ideje za svoje prispevke načeloma dobile same, po naključju pa so prišle na isto idejo istočasno in z istimi poimenovanji fenomena kot midva (denimo „infantilščina“, tj. govorjenje staršev na način, kot govorijo otroci). Zabavno. ? Bi pa vseeno rad povedal, da namen Jezikanja ni učenje jezika za tujce (ali Slovence). Najin glavni namen je, da predstaviva jezik kot nekaj pomembnega, zanimivega in poleg tega tudi zabavnega. Velja za slovenščino – pa tudi za vse ostale jezike.

Kako izbirate teme? Kakšne so priprave na rubriko?

Uporabil bom najbolj zlorabljeno floskulo (floskule so bile, mimogrede, tudi tema ene od epizod): teme poiščejo naju. Deloma so to aktualni dogodki: če se cela država tisti teden sprašuje, kaj je to satira, se to sprašujemo tudi v Jezikanju. Podobno velja recimo za vulgarizme, za fuzbalerščino, za jezik gluhih, fonetiko naših politikov v angleščini, vdor tujk v slovenščino in pač vse, kar je povezano z jezikom. Neskončno jezikovnih tem obstaja, in če bi jih morebiti vseeno kdaj zmanjkalo, se jih da obdelati z drugega vidika. Večino idej si zapiševa v skupen Googlov dokument, nekatere porabiva takoj (včasih še pred zapisom v dokument), druge pustiva zoreti in sčasoma se morda zdijo celo boljše kot takrat, ko so pristale v dokumentu. Priprava oddaje pa je “ustaljena”. Nekaj dni prej se dogovoriva, katero temo bi obdelala, predebatirava morebitne goste in vidike, ki bi jih rada izpostavila. V večini primerov potem gosta posname Uršula, v grobem pripravi scenarij, potem pa sledi piljenje.

S sovoditeljico Uršulo uporabljata izjemno bogat jezik in vajini komentarji pravzaprav najbolje ponazorijo nagovorjeno temo. Kdo skrbi za vajino slovenščino?

Tako bogat jezik je najbrž posledica tistega končnega piljenja. Toliko se poznava in razumeva, da približno veva, kako razmišljava. Bogat jezik je posledica zanimanja zanj, posledica ton prebranih knjig, stripov, tudi strokovne literature na fakultetah. Oddajo delava (pravzaprav delamo, ker je pomemben del tudi tonski mojster Lovro) v živo. To pomeni, da so komentarji gosta posneti, midva pa govoriva v živo. Imava precej podrobno pripravljen scenarij, ki ga poskušava čim bolj dopolniti z besednimi igrami, kako metaforo, šalo. Skratka z dovtipi, ki ponazorijo tisto, o čemer govori sogovornik_ca (nebinarni spolni zapisi so tudi že bili tema oddaje). S piljenjem oddaje se ukvarjava večer pred oddajo, v skupnem spletnem dokumentu. Kar se tiče najine slovenščine: govorna avdicija na Radiu Slovenija, nekaj radijske kilometrine in fakultete, ki so dajale velik poudarek tudi jeziku, čeprav nihče od naju ni študiral slovenščine.

Ali je na Radiu Slovenija kdo, ki skrbi za pravilen knjižni jezik pri vseh radijskih govorcih v hiši? Kakšno je pravilo glede slovenščine na vašem radiu?

Radio Slovenija ima svojo šolo govora, kjer te (če opraviš začetno avdicijo) pripravijo za delo na radiu. Pravzaprav gre za tri stopnje izobraževanja, ki se razlikujejo po trajanju: moderator (eno leto), voditelj informativnih oddaj (leto in pol) in napovedovalec (dve leti in izrazito žameten glas, popolnoma brez govornih posebnosti). Izobraževanje poteka tako, da te izkušen napovedovalec uči branja in interpretacije besedil (denimo moj učitelj je bil Ivan Lotrič), potem so tu še fonetika in jezikovna pravila, iz katerih je treba ob koncu šole govora opraviti izpit. Radio Slovenija ima tudi svojo lektorsko službo, ki nam po potrebi lektorira daljše tekste. Jezik RS je drugače precej raznolik, od knjižnega zbornega, v katerem so vse vnaprej posnete oddaje, poročila, celoten program ARS in večina Prvega programa RS, spodnja meja pa je v teoriji knjižni pogovorni jezik, ki ga uporabljava tudi v Jezikanju. V pogovornih oddajah včasih zaidemo tudi v pogovorni jezik, denimo v kaki Popevki tedna voditelj poslušalca celo tika, čeprav smernice za uporabo slovenščine na RTV (ja, tudi to imamo) to odsvetujejo, če že ne prepovedujejo. Ampak res je težko govoriti knjižno zborno, če ti nasproti stoji nekdo, ki “seka v dialektu” in te tika.

Ta mesec smo nagovorili slovenščino z različnih zornih kotov: od nadgrajevanja besedišča z novimi skovankami do posvojitve besed iz drugih jezikov, predvsem angleščine. Kakšen je vaš pogled na razvoj slovenščine in kako ga vi dojemate?

Nekemu svojemu prispevku o jeziku sem lani dal naslov: Jezik je živ orga(ni)zem. Jezik je lahko le orodje, za katerega si želimo, da je čim bolj predvidljivo in vedno enako. Ampak jezik je tudi umetnost ali zabava, v teh kontekstih pa mora izpolnjevati še druge kriterije kot zgolj sporazumevalnega. Tujke v slovenščini me ne motijo, včasih jih tudi sam namenoma uporabljam, čeprav se zavedam, da obstajajo zanje tudi lepe slovenske besede. Ampak izbor besede ima lahko zanimive stilistične učinke, denimo sodelovati/kolaborirati, nastavitev ali umeritev (ure)/kalibracija itn. To so besede, ki pri poslušalcu vzbudijo pozornost. In tega si v medijih želimo. Podobno velja z arhaizmi in historizmi, besednimi igrami … Je pa res, da zadnji dve desetletji zaradi na spletu vseprisotne angleščine ta intenzivno vdira v slovenščino. Nisem zagovornik masovne uporabe tujk, dojemam jih bolj kot stilistično uporabno orodje, hkrati pa razumem, da se mladi identificirajo s svojimi vzorniki, ki so danes influencerji (spletni vplivneži) in youtuberji, ki govorijo neke vrste polangleščino z nekoliko popačeno slovensko skladnjo. Ampak gre za sleng, ki na slovenščino nima (pre)velikega vpliva. Predvsem pa ta jezik ni namenjen meni, temveč ciljni skupini, ki ta sleng uporablja. Fantje in dekleta, ki tak jezik uporabljajo, seveda še vedno znajo uporabljati knjižno slovenščino. Slovenščina spada med velike jezike in takim naj bi pripadala jezikovna samozavest; upam, da jo imamo. Bogastvo jezika namreč določa tudi njegova zvrstna pestrost in mislim, da se nam za naš jezik ni treba bati. Slovenščina deluje na vseh nivojih, od akademskega do slenga. Le skrbeti je treba, da v slovenščini lahko povemo čim več stvari.

Jezikoslovci naj bi sloveli kot dokaj neugodni sogovorniki, ki v mislih redno popravljamo jezik svojega sogovornika. Kakšen sogovornik ste vi v vsakdanjem življenju? Ali v mislih popravljate napake oziroma poimenujete jezikovne fenomene, ki jih slišite? Ali se vam morda kdo že v naprej opraviči, da ne uporablja dvojine?

Popravljanje sogovornikov in nerviranje zaradi slovničnih napak je verjetno razvojna faza vsakogar, ki se kakorkoli ukvarja z jezikom. Ko sem opravil radijsko govorno šolo, se mi je zdelo, da sem najbolj usposobljen govorec na svetu. Stal sem pred televizijo in se glasno zgražal nad napakami, ki so jih delali govorci. Zdelo se mi je idiotsko, da nekdo, ki nastopa v medijih, ne obvlada jezika. Kolegi so me nekaj časa klicali “grammar nazi”, ker sem celo na kavi popravil kak rodilnik ali opozoril na hrvatizem (zanimivo, danes se v moji prisotnosti velikokrat kar “samokorigirajo” ?). Mislim, da je ta razvojna faza za mano. Ni govorca, ki ne bi delal napak. Kot je nekoč zapisal Kozma Ahačič, naj bi celo Trubar imel težave z dvojino, pa govorimo o očetu pisane slovenščine. Kar se tiče kakovosti izrečenega: ko nekdo nekaj časa govori, si hitro ustvarimo vtis, kako dobro obvlada jezik. Intonacija, naglasi, besedišče … Bolje kot znaš uporabljati vse to spontano, bolj si verodostojen. Več zdrsov kot imaš, manj ti bodo ljudje verjeli. Sam se trudim, da bi bil moj jezik čim bolj bogat, hkrati čim bolj pravilen, nimam pa občutka, da bi bil neka jezikovna avtoriteta. Mi pa to verjetno zaradi Jezikanja “službeno pripada”, vsaj tako se mi zdi, ko grem denimo na govorilne ure v OŠ.

Med poslušanjem vaših prispevkov me je najbolj presenetilo, da se beseda „izgovorjava“ pravzaprav izgovori in napiše „izgovarjava“. Kateri obravnavani fenomen ali katera lastnost slovenščine pa je vas najbolj presenetila?

​Izgovarjava je čudovit primer tega, kako jezik deluje. V Pravopisu iz leta 2001 je bila izgovarjava edina dovoljena oblika te besede, čeprav je splošna raba že takrat govorila nekaj popolnoma drugega. Naslednji jezikovni priročniki so že dovoljevali dvojnico; prepričan sem, da bo izgovarjava počasi odšla. Jezik in njegova pravila slej ko prej določi raba. Jezikoslovci si velikokrat domišljajo, da določajo pravila, največkrat pa je tako, da jih samo popisujejo in analizirajo. Jezik smo ljudje, in če bomo vsi v neki besedi izgovarjali o namesto a, bo slej ko prej to pisalo tudi v vseh jezikovnih priročnikih. Kar je v nekaterih primerih odlično, so pa tudi taki, kjer me je tega, da bi kaka neumnost lahko postala jezikovna norma, malo strah.