Veronika Šoster je diplomirala iz bohemistike in komparativistike na ljubljanski Filozofski fakulteti ter magistrirala na temo slovaške ženske poezije. Ukvarja se s številnimi dejavnostmi – piše literarne ter filmske kritike, urednikuje pri različnih revijah, prevaja in piše pesmi. Zase pravi, da je t. i. dvoživka, ki opravlja različna dela. Z njo smo se pogovarjali o prepletu literature, jezikov, kritiki, poeziji …

Ahoj, Veronika, ako s máš? Obema nama je skupna ljubezen do slovanskega sveta, jezikov in literature. Kako te je zaneslo v študij češčine in primerjalne književnosti? Kako zdaj uporabljaš pridobljeno študijsko znanje pri svojem delu?

Ahoj, Lara, skvelé! 🙂 Za primerjalno književnost sem se odločila po ključu, s čim bi se želela ukvarjati ves čas, do konca življenja, tudi če za to ne bi prejela plačila, in odgovor so bile knjige. Potem sem iskala še nekaj, da bi bil študij dvopredmeten, ker se mi je zdelo smiselno, da izkoristim priložnost. Na Informativi sem na stojnici Filozofske fakultete naletela na zelo prijazno tutorko Bojano, ki me je navdušila za študij češčine. Všeč mi je bilo, da predznanje jezika ni bilo potrebno in smo bili v prvem letniku vsi na istem.

V tistem času sem se potem začela tudi bolj posvečati slovanskemu kulturnemu prostoru, ki je v času globalizacije žal vedno manj povezan, medtem ko so se slovanski narodi zgodovinsko gledano res bogatili med seboj. Med študijem češčine pa sem se na pobudo profesorja Andreja Rozmana začela učiti še slovaščine, tako da danes prav veselo mešam besede. 😉 Na kratko pa: splet naključij, ob pomembnih prelomnicah raje čim manj razmišljam in se prepustim občutku. 🙂

Ukvarjaš se s številnimi dejavnostmi: si literarna kritičarka, prevajalka, pesnica, urednica pri različnih revijah … Pa vendarle se mi zdi, da te javnost najbolj pozna kot kritičarko, nenazadnje si leta 2020 prejela Stritarjevo nagrado za mlado kritičarko. Kakšna je slovenska literarna kritika danes in kako se sploh lotiš pisanja kritike?

Literarna kritika je v dobri kondiciji, tradicionalne tiskane medije so vsaj približno nadomestili spletni, tako da prostora in priložnosti za objavo ne zmanjkuje. Je pa res, da gre za poklic, od katerega se žal ne da živeti, zato je veliko kritičark in kritikov dvoživk in opravljamo še vsa druga dela, povezana z literaturo – od urednikovanja in moderiranja dogodkov do organizacije prireditev in festivalov ter promocije in razpisov. Veliko je še prostora za izboljšavo in napredek, sem pa vesela, da imamo tudi zelo aktivno stanovsko društvo (Društvo slovenskih literarnih kritikov), ki si prizadeva za živahno dogajanje in povezovanje na tem področju. Pisanja kritike se lotim predvsem radovedno, vsako knjigo odprem z nekim otroškim čudenjem – pa poglejmo, kaj se skriva med platnicami! Sam postopek je v slabih desetih letih postal že precej rutiniran, pri vsaki knjigi si sproti delam zapiske in označujem uporabne citate, ki bodo podkrepili moje argumente, potem pa vse skupaj vržem v Wordov dokument, malo razmečem in se prepustim. Z izkušnjami je zagotovo prišlo do večje sproščenosti in samozavesti pri pisanju. Rada posnemam slog dela, ne bojim se humorja ali kakšne dobre fore, obenem pa se vsakič ogromno novega naučim. Čista radost!

Kakšno pa je delo področne urednice pri literarnih revijah Nebulae, Literatura itd.? Po kakšnem ključu izbiraš prispevke za objavo? S čim te mora besedilo prepričati?

Pri reviji Nebulae sem že skoraj deset let, od leta 2017 pa urejam poezijo. Pri poeziji iščem nekaj novega, svežega, kar me premakne, preseneti, močno pa zavijam z očmi, ko naletim na slabe rime ali zamenjan besedni red. Predvsem pa se razveselim obetavne poezije, ki je še nisem brala, saj nam svoje prve izdelke pošiljajo tudi zelo mladi avtorji in avtorice, celo srednješolci. Tudi v knjižni zbirki Prišleki, ki jo urejam za LUD Literaturo, dajem velik poudarek na prvence – vsak je novo odkritje. V reviji Literatura je drugače, tam urejam rubriko Knjigogled, ki je namenjena ekranizacijam literarnih del, torej filmom in serijam, posnetim po knjigah, kar je še ena tema, s katero se poglobljeno ukvarjam. Besedila za rubriko so naročena, avtorji pa so večinoma že vešči pisanja o knjigah ali filmih ali obojem, tako da se skupaj izbira samo tematiko posameznega teksta.

Oktobra je bila Slovenija častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu, novembra pa v Ljubljani poteka knjižni sejem, zato je tudi naš mesečni blog posvečen knjižnim sejmom in književnosti. Zakaj ti rada obiskuješ knjižne sejme?

Knjižne sejme rada obiskujem zaradi popolne mešanice knjig in ljudi. 🙂

Pišeš tudi poezijo in prevajaš. Od kod črpaš navdih za lastno ustvarjanje? Kakšna je slovenska poezija v primerjavi s slovaško?

Res je, prevajanje je sicer zadnje čase malo na stranskem tiru, ker se veliko ukvarjam z urednikovanjem, ki se ga še učim. Navdih lovim pod stropom, kamor rad odplava, med vožnjami, v sanjah, pod tušem, sploh nisem izbirčna. Je pa tudi prevajanje poezije svojevrsten užitek, saj se popolnoma prepustiš besedam in jih prav filigransko obračaš in prestavljaš, dokler ne ujameš pravega občutka. Slovaška poezija je zelo bogata, žal mi je, da je pri nas tako slabo poznana, saj imajo ogromno izjemnih pesniških glasov. Ena izmed vzporednic, ki jih opažam med obema književnostma, je porast odličnih pesnic, kar pa zagotovo ni lastno samo njima.

Z branjem tuje literature vstopamo tudi v jezik in kulturo naroda. Kako nam lahko knjige v jeziku, ki se ga učimo, pomagajo pri njegovem usvajanju? Kaj bi svetovala vsem, ki se učijo tujega jezika?

Se strinjam, vidim predvsem dve veliki prednosti. Ena je zagotovo boljše poznavanje družbenega konteksta nekega naroda, ki ga lahko skozi literarni kanon spoznamo zelo organsko in mimogrede, pa se nam zasidra v spomin veliko bolj kot goli podatki, saj je za vsem skupaj zgodba. Druga pa je seveda vaja v samem jeziku, ki je spet lažja in učinkovitejša zaradi stika z nekimi podobami, liki, ne samo z abstrakcijo. Priporočam pa tudi ogled filmov ali serij, pri katerih znanje kar samo pada v glavo. 🙂 Svetovala bi še obisk okolja, v katerem se jezik govori. Poletna šola v Bratislavi mi je na primer dala ogromno, ker sem bila cele dni v okolju, v katerem sem lahko »vadila« kar v živo. Pa seveda predvsem sproščenost – saj ne bo konec sveta, če se kaj zmotimo. 😉

Hvala za intervju in obilo ustvarjalnega zanosa še naprej!