Sanja Berend je profesorica slovenskega jezika in književnosti, lektorica, inštruktorica ter prevajalka. V mesecu, ko govorimo o pravopisu, smo se z njo pogovarjali o ohranjanju pravilne oblike besed, stavkov in povedi ter o tem, kdo so njeni naročniki. Zaupala pa nam je tudi, kakšni pisci smo Slovenci in katero pravopisno pravilo nam povzroča največ preglavic.

1. Sanja, pozdravljeni. Delate kot učiteljica, lektorica, inštruktorica in prevajalka. Kaj ste študirali? V katere oziroma iz katerih jezikov prevajate? In kdo so vaši učenci?

Pozdravljeni. Res je, ko tako na hitro preberem, kako ste me predstavili, se mi zdi, da počnem toliko stvari hkrati, pravzaprav pa imajo vse skupni imenovalec – ljubezen do otrok in slovenščine. Študirala sem po bolonjskem sistemu, in sicer najprej dvopredmetno slovenistiko in pedagogiko, na drugi stopnji pa sem nadaljevala le študij enopredmetne slovenistike, saj programa pedagogike tisto leto niso pravočasno akreditirali in nismo imeli možnosti nadaljevanja dvopredmetnega študija pedagogika in slovenistika, kar še danes obžalujem. Menim namreč, da je znanje vedno dobrodošlo, diploma pa ti odpira nova vrata. Z veseljem bi namreč delala tudi kot pedagoginja, če bi lahko, vendar zgolj z diplomo s prve stopnje ne morem.

Sicer prevajam besedila iz hrvaščine v slovenščino in obratno, čeprav nisem študirala južnoslovanskih jezikov. Hrvaščina je namreč moja materinščina, doma smo jo aktivno uporabljali, veliko sem brala tako v slovenščini kot tudi v hrvaščini, zato jo obvladam.

2. Živite v Dobovi, kraju Jožeta Toporišiča. Je to botrovalo odločitvi za študij slovenistike?

Pravzaprav sem se za študij slovenistike odločila že zelo zgodaj – v 5. razredu osnovne šole, ko sem glasno in jasno povedala, da bom nekega dne učiteljica slovenščine. In res sem vztrajala pri tem do konca osnovne in srednje šole. Nikoli nisem niti za hip podvomila o svoji odločitvi ali premišljevala o nekem drugem poklicu. Srce mi je pokazalo pravo smer in povedalo, da sem na svet prišla s posebnim poslanstvom: poučevati slovenščino in lektorirati, prevajati … Moje srce je na mestu, ko združim svoji veliki ljubezni: slovenščino in otroke.

3. Kakšni so lektorji? So res strogi in zateženi, varuhi pravopisnih pravic, ali je to le mit?

Joj, to bi pa morali vprašati koga drugega. Mislim, da so med nami, lektorji, velike razlike. Problem je, ker je naš poklic podcenjen. Na tako porazno stanje na trgu, kjer je naše delo povsem razvrednoteno, pa vplivajo t. i. »lektorji«, ki popravijo le tu in tam kakšno vejico, besedilo preletijo, računajo po sramotno nizkih cenovnih postavkah, za to pa seveda ne izdajajo računov in znižujejo ugled našemu poklicu, ki je vedno bolj razvrednoten. Slednje me zelo žalosti, saj sploh ni preprosto postati dober lektor.

Sicer se mi pa pogosto zgodi, da mi kdo (bodisi sodelavci bodisi starši učencev ali pa celo kakšna prijateljica) pove, da vsaj trikrat prebere sporočilo, preden mi ga pošlje. To se mi zdi hecno, obenem pa tudi prav, saj nekdo mora skrbeti za lepo slovensko besedo. Kdo bo, če ne bomo mi, slovenisti in lektorji, kajne? Osebno se trudim na pozitiven način širiti znanje in opozarjati na pogoste napake, kar počnem tako v razredu kot tudi na spletu in sicer. Vedno z veseljem priskočim na pomoč in odpravim morebitne jezikovne dileme. Verjamem pa, da me marsikdo vidi kot strogo in zateženo, kot pravite.

Zlasti v šoli sem nepopustljiva, vendar otroci (in njihovi starši) to potem še kako cenijo, ko gredo naprej v srednjo šolo, saj se šele takrat zavedo, kako koristno je bilo imeti zateženo učiteljico, ki pravopisu in slovnici pripisuje tako velik pomen. Neko mejo je vendarle treba ohraniti in vedeti, kaj je sprejemljivo, kaj pa ni, danes pa je ta meja vedno bolj razrahljana in zabrisana, učitelji slovenščine preveč popuščajo, kar ni prav, saj je to v škodo otrok.

4. Kakšna besedila najpogosteje lektorirate? Kdo so vaše stranke?

Težko odgovorim na to vprašanje. Imam redne stranke oziroma naročnike, kot so različne revije in podjetja, pogosto lektoriram tudi strokovna besedila (npr. članke), diplomske, magistrske in doktorske naloge, malce redkeje pa leposlovna besedila. Nabor besedil in naročnikov je res pester in ravno ta razgibanost je nekaj, kar mi je neznansko všeč. Vsak dan je drugačen; nikoli ne veš, kakšno besedilo boš ta dan dobil »v roke«.

5. Katere napake so najštevilčnejše? S čim ima povprečen slovenski pisec največ težav?

Uh, na to vprašanje bi lahko odgovarjala ves dan. Če vendarle povzamem: raba vejic je najbolj problematična, saj večina ljudi dejansko ne razume, kakšna je vloga vejice, ampak jo postavi »po občutku«. Zato jih je ali preveč ali premalo, velikokrat so strukture zaradi manjkajočih ali odvečnih vejic težko razumljive ali celo povsem nesmiselne. Slednje me zelo žalosti, saj se že v 8. in 9. razredu osnovne šole učimo podredja in priredja. Če jih tedaj obvladamo, ni razloga, da pozneje ne bi vedeli, kje in zakaj stoji ali ne stoji vejica. Mimogrede naj odpravim še en »mit«: vejica pred in je povsem možna in tudi pogosta. Marsikdo namreč še vedno živi v zmotnem prepričanju, da pred veznikom in ne pišemo vejic.

Poleg vejic so problematični tudi predlogi (zlasti predlog s/z), sklanjatve določenih samostalnikov (npr. podjetje, ko gre za rodilnik množine), nepoznavanje oziroma neupoštevanje dvojine, neustrezna raba glagolov (nedoločnik/namenilnik), velike začetnice ipd.

Osebno me zelo moti polvikanje (npr. Ste že prišla?) in vztrajno ponavljanje struktur, ki niso smiselne (npr. Gre se za to.), zato se nenehno ponavljam in sem včasih kot kakšen papagaj, a kljub temu ne odneham, saj vem, da se vztrajnost na dolgi rok še kako obrestuje.

6. Kaj naredite, ko se znajdete v lektorski zagati? Katere pripomočke uporabljate?

Prednost sodobnega časa in tehnologije, ki nam je na voljo, je hiter dostop do več priročnikov, kar nam omogoča portal Fran. Pomagam si tudi z Besano, ki je zelo priročna za pregibanje besed. Občasno pokukam v Jezikovno svetovalnico. Sicer pa se v takih primerih slišim predvsem s prijateljico, ki je prav tako lektorica. Skupaj sodelujeva, si pomagava in se podpirava. Je ena od tistih lektoric, ki dejansko živimo svoj poklic, se z njim zbujamo in zaspimo, zato povsem zaupam njeni strokovni presoji oziroma mnenju v zvezi s posameznim jezikovnim problemom.

7. Če bi izpostavili le eno pravopisno pravilo in ga obrazložili našim bralcem, katero bi to bilo?

Prej sem med najpogostejšimi napakami omenila neustrezno rabo nedoločnika in namenilnika. Ta je v pisnem jeziku posledica predvsem spontanega govora, v katerem prevladuje namenilnik, čeprav pogosto na neustreznem mestu. Nedoločniki in namenilniki so glagoli, ki jim ne moremo določiti osebe, zato jim pravimo neosebne glagolske oblike. Nedoločniki imajo končnico -ti/-či (npr. preveriti), namenilniki pa -t/-č (preverit). Namenilniki stojijo ob glagolih premikanja, npr. Pojdi preverit, kje je mama. Pojdi (glagol iti) je glagol premikanja, zato ob njem stoji namenilnik (preverit).

Nedoločniki pa stojijo ob »vseh ostalih glagolih«, kot poenostavim in posplošim med razlago v razredu (sicer tem »ostalim« glagolom pravimo fazni, modalni ipd.), npr. Moram preveriti, kje je mama. Moram je modalni glagol, zato ob njem stoji nedoločnik (preveriti).

Vem, da omenjeno na prvi pogled zveni zelo zapleteno in marsikdo izgubi voljo že ob branju, a če se le malce poglobiš in premisliš, hitro dojameš, za kaj gre.

Najlepša hvala za intervju in srečno tudi v prihodnje!

Kaja Galič Lenkič