AVTOR: KAJA GALIČ LENKIČ

Steven Mithen v knjigi Pojoči neandertalci piše, da je glasba zapisana v človeški genom in ravno tako univerzalna kot jezik. Še več – prav vsak posameznik naj bi imel prirojene glasbene sposobnosti. Glasba je človekova stalnica skozi prostor in čas. Glasbo v jeziku lahko prepoznamo tudi pri razvoju govora pri otroku. Ta namreč komunicira preko intonacije in ritma jezika, šele kasneje začne uporabljati besede. Glasbena in kognitivna psihologa Sloboda in Delige sta z raziskavami dokazala, da so dojenčkovi možgani popolnoma sposobni prepoznavati osnovne sestavine glasbe. Vidimo lahko, da ima glasba pomembno funkcijo v komunikaciji tako z vidika razvoja človeške vrste kot tudi z vidika razvoja človeka od rojstva do smrti. 

Mithen izhaja iz predpostavke, da ima glasba evolucijsko funkcijo za človeka in da naj bi bili prvi človeški jeziki – v nasprotju z renčanjem primatov – peti. Glasba v prvotnih jezikih je razvidna tudi iz govorice plemen, ki še danes živijo odmaknjena od civilizacije in pri katerih lahko slišimo veliko ritmičnih in melodičnih elementov. Poznamo celo ljudstva, ki namesto besed uporabljajo žvižge.

Psiholog Howard Gardner je glasbo uvrstil med sedem temeljnih inteligentnosti, vgrajenih v naš genski sistem. Že pred njim jo je psiholog in jezikoslovec Jean Piaget pojmoval kot prirojeno sposobnost, ki naj bi se najintenzivneje razvijala med tretjim in četrtim letom starosti. Prav neverjetno pa je, da je že v 18. stoletju filozof Jean Jacques Rousseau dejal, da se je jezik razvil iz glasbe z namenom razumske organizacije človeške družbe.

Pri ljudeh, ki imajo posluh za glasbo, lahko hitro opazimo korelacijo s smislom za jezik oziroma z drugimi besedami – posluhom za jezik. Prevalenca absolutnega posluha je večja pri vzhodnjaških kulturah, kjer intonacija v glasu spremeni pomen besede. Morda najbolj znan primer slednjega je kitajska beseda ma, ki v eni intonaciji pomeni mama (媽 – mā), v drugi pa konj (馬 – mă). Pri Azijcih se zahvaljujoč različnim tonskim višinam v jeziku bolje razvije slušna diskriminacija (mi pa smo napak mislili, da izjemni otroški violinisti prihajajo z vzhoda zaradi toliko več vaje). Nevrološko gledano je kritično okno za usvajanje intonacije v jeziku nekje do drugega leta starosti. Zato je dobro, da dojenčku pojemo, četudi ne popolnoma pravilno – njegovi možgani morajo slišati čim več tonov!

Tako jezik kot glasba imata sistem zapisovanja. V indoevropskih jezikih uporabljamo abecedo, ki je sestavljena iz črk, pri čemer vsaka črka predstavlja en glas (ali njegove različice). V glasbi uporabljamo note, pri čemer ima vsaka svojo dolžino in višino. Prav tako kot mi beremo črke in razumemo njihov pomen, glasbeniki berejo note in lahko v glavi slišijo zapisano melodijo. Prav tako deluje skladnja v obeh panogah: če zapišemo besedi »te« in »ljubiti«, sami po sebi ne pomenita veliko, medtem ko kombinacija »ljubim te« nosi globoko vrednost. Tudi pri notah je tako: G, C in E, ko jih zaigramo ločeno, ne zvenijo posebno, če pa jih postavimo v vrstni red C, E, G in zaigramo hkrati, slišimo čudovit C-durov akord. 

Oba, jezik in glasba, variirata glede na kulturo, iz katere prihajata. Ko slišimo govoriti človeka, ki ga ne poznamo, ga lahko po govoru hitro umestimo na različne konce sveta, Evrope, Slovenije ali celo v določen kraj (ni zaman rek, da ima vsaka vas svoj glas). Na enak način razločimo slovensko narodno glasbo od latinoameriške sambe, azijskih napevov ali afriških ritmov. 

Kako vemo, da je naš sogovorec jezen, žalosten ali vesel, če z njim govorimo le po telefonu? Občutja slišimo po barvi glasu. Tudi glasba lahko zveni otožno, energično ali umirjeno. Skozi melodijo slišimo, kako se je skladatelj počutil v trenutku skladanja ali kaj je želel s skladbo izraziti. 

Glasba je odličen didaktični pripomoček pri usvajanju novih znanj. Klasična glasba (pa tudi rock in celo metal) vpliva na pogostost nastajanja možganskih valov ter učinkuje na kratkoročni in dolgoročni spomin. Prav tako glasba odvrača pozornost od drugih zvokov in dogajanja, ki lahko motijo našo koncentracijo, ko se učimo, beremo, rišemo ali rešujemo zapletene matematične probleme. 

Glasba uspešno blaži stres in živčnost, za kar znanstvene raziskave sploh ne bi bile potrebne, saj sami dobro vemo, kako nas sprosti, ko po zvočniku zaigra naša najljubša melodija. Raziskave so pokazale tudi, kako nam pri različnih aktivnostih ustreza različna glasba: ko potrebujemo mir, si običajno zavrtimo umirjeno klasično glasbo, pri čemer po popularnosti izstopata violina in klavir. Ko smo potrti, nas razvedri poskočna glasba, med kuhanjem pa nas prevzame nostalgija in si vrtimo večno zelene melodije. Ravno teh pa ni dobro poslušati med učenjem, saj nas prevzamejo spomini, ki zasedejo vse proste kapacitete za sprejem novih informacij.

Glasba in jezik aktivirata ista področja v možganih. Znanstveniki so izolirali specifične možganske regije, ki so odgovorne za razumevanje in proizvodnjo jezika. Ena izmed bolj opaznih regij je Brocovo področje, poimenovano po francoskem antropologu in nevrokirurgu iz 19. stoletja, ki se nahaja v čelnem režnju leve poloble in ima ključno vlogo pri razumevanju in produkciji jezika. Natančneje, zdi se, da je to območje odgovorno za našo sposobnost uporabe sintakse – strukturnih pravil, ki jih imajo jeziki in zaradi katerih so stavki smiselni.

Nedavne študije so pokazale, da igra Brocovo področje ključno vlogo tudi pri razumevanju in analizi glasbe. Znanstveniki so skenirali možgane, medtem ko so ljudje poslušali in interpretirali glasbo, ter pri tem odkrili povečano nevronsko aktivnost v Brocovem področju. Poleg tega raziskave kažejo, da imajo glasbeniki v primerjavi z neglasbeniki večjo količino sive snovi v tem območju, kar potrjuje domneve, da je za govor in glasbo odgovorno isto področje v možganih.

Glasba in jezik sta nesporno povezana od prazgodovine do danes ter igrata izredno pomembni vlogi v razvoju človeške inteligence in v našem vsakdanjiku. Če ima oseba posluh za enega od njiju, ima prav gotovo boljše možnosti, da se nauči še drugega. Nikoli pa ni prepozno, da glasbo vključimo v učenje (jezikov). Poznate Mozartov efekt? Znanstveniki so se 200 let po smrti Wolfganga Amadeusa Mozarta začeli ukvarjati z njegovo glasbo in menijo, da ima zdravilne moči. Njegova glasba pomirja, izboljšuje prostorsko zaznavanje, omogoča jasnejše izražanje in spodbuja ustvarjalnost. Ljudje naj bi z njegovo pomočjo tudi dosegali najboljše uspehe, ne glede na to, kje so ga poslušali. V Združenih državah Amerike se je hitrost učenja povečala, ko so tujcem med tečajem angleščine predvajali njegovo glasbo. Iz Francije poročajo, da so krave, ki so poslušale Mozartovo glasbo, dale več mleka kot običajno. V Kanadi so na nekaterih javnih trgih predvajali njegovo glasbo za umiritev množice pešcev. V neki japonski varilnici so ugotovili, da najboljši sake, tradicionalno riževo vino, dajejo glive, ki jim predvajajo prav Mozarta. V centru za nevrobiologijo učenja in pomnjenja kalifornijske univerze v Irvinu so preučevali vpliv Mozarta na študente in otroke ter ugotovili, da so se študentje, ki so 10 minut poslušali njegovo »Sonato za dva klavirja v D-duru« (K-448), na testih inteligentnosti odrezali za od 8 do 10 točk bolje kot ostali.

Zvoki vplivajo na celice, tkiva in organe. Njihovo nihanje v okolici ustvarja vzorce in energijska polja resonance, ki jih absorbiramo in ki tako prefinjeno spreminjajo naše dihanje, srčni utrip, krvni tlak, mišično napetost, kožno temperaturo.

Če se torej lotite učenja novega jezika, poskusite hkrati še z Mozartom!