Nekaj besed o avtorju
Drago Jančar (1948), v Mariboru rojeni pisatelj, dramatik in esejist, je najpogosteje prevajani slovenski avtor. Deloval je kot urednik in lektor pri Večeru, do upokojitve leta 2016 pa je delal kot tajnik in urednik pri Slovenski matici. Kot prejemnik Fulbrightove štipendije za umetnike je bival v ZDA, nato je kot gostujoči umetnik deloval v Nemčiji, Avstriji, Veliki Britaniji in Belgiji. Med letoma 1986 in 1991 je predsedoval Slovenskemu centru PEN. Od leta 2001 je redni član razreda za umetnost SAZU. Zanj je značilna modernistična pripovedna tehnika s postmodernističnimi elementi; osrednji motiv Jančarjeve pripovedne proze je človek in njegovo bivanje v vrtincu zgodovine.
Napisal je več romanov, dram, esejev in proznih del. Prejel je mnoge slovenske in mednarodne nagrade, med drugimi leta 2003 najvišje slovensko odlikovanje zlati častni znak svobode za izjemno ustvarjalno delo ter obogatitev slovenske in svetovne književnosti ter uveljavljanje slovenskega ugleda v svetu. Zadnji roman, Ob nastanku sveta (Beletrina), je izšel leta 2022.
To noč sem jo videl (Modrijan, 2010)
Roman To noč sem jo videl je bil preveden v številne jezike, najprej hrvaškega, kot zadnji pa je izšel prevod v norveščino, ki nasploh velja za enega redkih prevodov slovenskega leposlovja v norveški jezik. V Sloveniji je prejel nagrado kresnik za roman leta, nato še za roman desetletja. V francoskem prevodu je prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo. Za odrsko postavitev romana (vabljeni k ogledu) je v koprodukciji s Cankarjevim domom v Ljubljani, z dunajskim Burgtheatrom in s srbskim Jugoslovenskim dramskim pozorištem poskrbela Drama SNG Maribor, na radiu ARS pa lahko poslušamo roman v obliki zvočne knjige.
V romanu pet oseb pripoveduje o življenju Veronike Zornik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, in o njenem skrivnostnem izginotju med drugo svetovno vojno. Založba Phébus, ki je prevod objavila, Veroniko oriše kot čutno, ekscentrično, svobodoljubno, neposredno, neprevidno in vznemirljivo. LanguageSitterjevi bralci smo se ob branju spodnjega odlomka strinjali, da se v izseku dobro pokaže Veronikina narava. O katerem odlomku govorimo? Vabljeni k poslušanju.
