AVTOR: KAJA GALIČ LENKIČ

Junija v Sloveniji obeležujemo dan državnosti kot spomin na razglasitev samostojne republike Slovenije 25. junija 1991. Temu dogodku na čast bomo ta mesec slovenščino spoznali še podrobneje. Slovenščina je državni jezik Republike Slovenije, ker predstavlja Slovenijo kot samostojno državo. Je jezik, ki ga uporabljajo predstavniki države (predsednik države, poslanci, sodišča, vojska …), kadar predstavljajo Republiko Slovenijo oz. nastopajo kot njeni predstavniki. V državnem jeziku sta napisani ustava in državna himna. Prav tako je slovenščina uradni jezik pisem in pogovorov, učni jezik v šolah, jezik policije, sodišč in drugih uradnih ustanov. V slovenščini so napisi na prometnih tablah in javni napisi (imena ulic, ustanov). V slovenščini izhajajo sredstva množičnega obveščanja in slovenščina je jezik različnih področij kulture in znanosti. Od 1. maja 2004 je slovenščina eden od uradnih jezikov EU.

Slovenščina je ob zgoraj navedenih dejstvih še toliko več. Vsi poznamo rek, da ima vsaka vas svoj glas. Kaj to v resnici pomeni? Kakšno vlogo v slovenskem jezikovnem prostoru igrajo narečja?

Knjižni (standardni) jezik je najvišja zvrst slovenskega jezika in je namenjen sporazumevanju in sporočanju na vsem slovenskem ozemlju, zato ima vsenarodnostno in narodnopredstavno vlogo. Deli se na zborni (ta je normiran in predpisan v jezikovnih priročnikih, kot so slovar, pravopis in slovnica) in knjižnopogovorni jezik, ki ga lahko slišimo v uradnih pogovorih, npr. na javnih televizijskih in radijskih postajah.

Neknjižni jezik se deli na interesne govorice (sleng – govor mladih, argo – govor skrivnih skupin in žargon – govor ljudi iz iste stroke) in prostorske govorice, kamor poleg pokrajinskih pogovornih jezikov (osrednjeslovenski, južnoštajerski (celjski), severnoštajerski (mariborski), primorski, rovtarski in koroški) in mestnih govoric (te uporabljajo prebivalci večjih mest (središč pokrajin oz. narečnih skupin) za vsakdanje, praktično sporazumevanje) spadajo tudi narečja. Ta so skoraj izključno govorjena, saj zaradi boljšega medsebojnega razumevanja pri pisanju uporabljamo knjižni jezik.

Narečja so zemljepisne jezikovne zvrsti slovenščine, ki se razlikujejo v besedišču, glasoslovju in naglasu. Slovenščina pozna več kot 30 narečij, ki jih delimo v sedem narečnih skupin. Te so: koroška, primorska, rovtarska, gorenjska, dolenjska, štajerska in panonska.

Za slovenščino je med vsemi slovanskimi jeziki značilna največja pestrost v narečjih, za kar so zaslužni v glavnem trije razlogi:

1. Slovani so na območje današnje Slovenije prišli v treh sunkih od 6. do 8. stoletja našega štetja. V prvem sunku so se po dolinah vzhodnoalpskih rek premaknili s področja Moravske do Karavank in Ptuja, v drugem so prišli z juga in naselili Posavje in Podravje ter utrdili mejo med frankovskim in obrskim svetom, v tretjem pa so se naselili na vse kraško območje do roba Furlanske nižine in s tem izoblikovali jezikovno mejo, ki je v veliki meri prisotna še danes. Slovani so ob naselitvi naleteli na krščanske romanske staroselce, ki so pred njimi bežali na nedostopne hribe ali v mesta ob jadranski obali. Nekateri pa so se s Slovani zlili in obogatili njihovo kulturo. Slovani so romanizirane staroselce imenovali Vlahi ali Lahi. Nanje spominjajo krajevna imena s korenom Vlah, kot so npr. Laško, Laški Rovt itd. Od romaniziranih staroselcev so Slovani prevzeli nekatera zemljepisna imena, zlasti imena rek (Sava, Drava, Soča) in pokrajin (Kranjska), ter bolj napreden način obdelave zemlje in kovin.

2. Slovenija je geografsko zelo pestra – ima gorovja, zaprte doline, močvirja, razprostranjene gozdove, reke, jezera, morje in jame. Te zemljepisne značilnosti so preprečevale reden stik med prebivalci različnih območij.

3. Slovenija je bila (tudi) zaradi svoje majhnosti in obkroženosti z narodi drugih jezikovnih skupin (Germani, Romani, Ugrofinci in Slovani) redno v stiku s sosednjimi jeziki, ki so močno zaznamovali slovenska narečja.

Glasoslovje

Dvoglasnike (izgovor samostalniškega sklopa namesto enega samoglasnika, npr. niesu (nesel), muogl (mogli)) poznajo vsa narečja razen gorenjskega in panonskega.

Ukanje (o prehaja v u, npr. gospud) je še posebej značilno v dolenjskem, akanje (o prehaja v a, npr. gaspud) pa v rovtarskem narečju.

Vzhodna narečja kratko naglašene samoglasnike izgovarjajo dolgo, npr. brát (knjižno je bràt).

Soglasniška krnitev je pojav, ko so samoglasniki v več besedah onemeli, npr. tud (tudi), človk (človek), kar je še posebej značilno za zahodna narečja in osrednjeslovenske govore.

Švapanje je pojav, ko se l pred o in a izgovarja kot u, npr. šua (šla), deuaua (delala). Švapanje slišimo predvsem na Koroškem in Gorenjskem.

Primorska in rovtarska narečja poznajo grleni h (ɣ), npr. ɣora (gora), noɣa (noga).

Panonsko narečje uporablja neknjižni samoglasnik ü, npr. güčati (govoriti), tüdi (tudi).

Besedišče

Pokrajinski pogovorni jezik uporablja izraze, ki se močno razlikujejo od izrazov na drugih pokrajinskih območjih. Spodaj naštevamo le nekatere izmed njih.

Na Štajerskem boste prav gotovo slišali, da je bila čaga prava, ko je bil gost gotof, fsekan, fajhten, fertik, morda pa celo vreji. Dobro je ahtati (paziti), da ne fašeš (dobiš) kakšne batine (udarca). Vzvišenim ljudem Štajerci pravijo hohštaplerji. Funflati pomeni govoriti brez smisla, šuntati hujskati, trokirati jecljati, nena/nea je nikalnica ne, ajmer/empar vedro, ašnpeher pepelnik, antuh brisača, tištuh prt, cajger kazalec na uri, damfati pomeni smrdeti, šajba je okno, žnura pa vrv.

Slabo je, če bi v Prekmurju zaslišali aufbiks (poziv k pretepu), antisolar (hudičevo seme), čalejr (goljuf), vsekakor pa bi se bolj veselili dičenja (slavljenja), deščevnjeka (mavrice) ali đünča (bisera, ogrlice). Hitro bi se nam zataknilo tudi, če bi se morali sporazumeti o najbolj osnovnih pojmih: eti pomeni tukaj, falej je poceni, inan pomeni drugam, lagoji je slab, nigda pa nekoč.

Bal (pridi), so nam rekli Dolenjci, se boš adduškou (oddahnil), te bomo nosili cucoramo (štuporamo). No, pa smo šli drvajsati (divjati). Ta je pa pravi maslar (počasen, okoren človek) pa še mevžá (neodločno govori) in tantiguje (tarna), trlep (neroda)! To so še pričrnili (slabo govorili o nekom) in mi zatracali (zabičali), naj tega ne govorim naokoli.

Takšnemu bi na Gorenjskem rekli cmerglja, sicer pa imajo Gorenjci kar nekaj zanimivih izrazov za živali: jare je jagnje, koček prašiček, mrkač pa plemenski oven. Golenec pomeni nezrel sadež, krada je skladovnica, majariti pa pomeni planšariti. Poglodanček ali postržek je zadnji otrok v številni družini, rojen navadno po daljšem presledku.

Cev havfn (cel kup) narečnih besed prihaja iz Koroške. Tam težavam pravijo antle, budilki bekarca, bečievjenk pa pomeni čebelnjak. Coh je vlak, drot žica, dobro pa je, da te ne ujame durhcug (prepih). Ebanka ni Klik ali katera druga spletna banka, pač pa babica, ki pomaga pri porodu, gavda ni sir, temveč zabava, klobuh pa ne klobuk, ampak česen. Če se kaj razbije, Korošci hitijo po mistšavflo (smetišnico).

V rovtarskem narečju rože codejo (cvetejo), saute so ženske, katerih prostočasna dejavnost je obrekovanje, šocli pa (še) neresni partnerji mladih deklet. Mlin je malen, zákati zakotje, pleuko pomeni brez okusa, gmejn nelepa in neprijazna ženska, marejna pa je zgornja kuhinjska omarica.

Anbot (enkrat) smo se na Primorskem čudili, ko so nas vprašali, ali bomo dojužnik (malico). Prinesli so ga na pjatu (krožniku), zraven pa boco (steklenico), tavajo (prt), terino (skledo), piron (vilico) in še kagumer (kumaro), pomidor (paradižnik), kamper (krompir) in verzote (ohrovt).

Kljub nezaznamovanim knjižnim besedam bi pripadnike nekaterih narečnih skupin prepoznali po besednem redu oziroma natančneje skladnji (npr. v prekmurskem pogovornem jeziku: »To sem ne znal.« ali v briškem narečju: »Je del srajco bijelo.«) in melodiji. Slednja je še posebej značilna pri Korošcih, Gorenjcih in Dolenjcih.

Čeprav t. i. uradna kultura (torej oddaje na javni televiziji in radiu, knjige in šolanje) poteka v knjižni slovenščini, se v Sloveniji najde kar nekaj umetnikov, ki ustvarjajo v svojem narečju.

Med najbolj znane kantavtorje z bogatim repertoarjem spada Vlado Kreslin, čigar spletna stran je napisana v panonskem narečju, kamor spada tudi prekmurščina. Ta je bila od 18. stoletja do konca druge svetovne vojne celo knjižni jezik. Med njenimi največjimi zagovorniki so bili evangeličani, ki so jo ohranjali z Evangeličanskim kalendarjem in Düševnim listom ter seveda z bogoslužjem v prekmurskem jeziku. Ne menjajmo Prekmurja s Prlekijo; slednjo zastopa Tadej Vesenjak.

Ne le Primorci, pač pa vsi Slovenci radi poslušamo Iztoka Mlakarja, gledališkega igralca in kantavtorja, ki poje ali – bolje rečeno – pripoveduje zgodbe v primorskem narečju. Od njega smo se naučili že marsikatero narečno besedo, še vedno pa se najde kakšna, ki nam povzroča preglavice. Severno Primorsko zastopa tudi Smaal Tokk, istrski govor pa Rudi Bučar.

Štajersko narečje predstavlja rock skupina Mi2, ki v nekaterih svojih pesmih uporablja štajersko glasoslovje, v spet drugih pa tudi narečne izraze. Nekje na meji med Štajersko in Prekmurjem je raper Leopold 1, v prekmurščini pa zapoje tudi Nika Zorjan.

Govorico Zasavja lahko slišimo v skladbah skupine Orleki, ki jih zaznamuje jezik knapov (rudarjev). Spodnjeposavski govor, ki spada v štajersko narečno skupino, pozna pa tudi elemente dolenjskega narečja, zastopa Robi Petan. Milan Kamnik je pevec s Koroške, Uršula Ramoveš in fantje z Jazbecove grape pa ustvarjajo v rovtarskem narečju.

Klemen Klemen, Challe Salle in Nipke so ljubljanski raperji, ki v svojih besedilih govorijo v ljubljanskem narečju, kamor vključujejo tudi veliko slengovskih izrazov.

Mladi slovenski ustvarjalci so precej karikirano predstavili gorenjsko narečje na velikem platnu. Najprej je na YouTubu obstajala serija Pr’ Hostar, potem pa so leta 2016 posneli tudi istoimenski film. V njem so uporabili tudi posebnost, ko ženske zase govorijo v moškem spolu (»sem šel, sem delal«).

Toliko narečij, kot jih ima na majhnem ozemlju Slovenija, res ne najdemo v vsaki državi. Rusija kot največja država na svetu, ki se razteza čez dve celini, je jezikovno precej bolj enotna in pozna le tri večje skupine narečij. Francija je od predhodnice precej manjša, ima pa že več narečnih skupin, od katerih so še posebej specifične tiste na skrajnih koncih države (na severu, v Bretanji in v Provansi). Hrvaščina pozna tri narečja, ki so poimenovana po načinu, kako njihovi govorci izgovorijo besedo »kaj«: štokavsko (šta), kajkavsko (kaj) in čakavsko (ča). Med našimi sosedami po jezikovni raznolikosti izstopa Italija, ki ima svoja regionalna narečja s precej različno izgovarjavo. Te razlike v italijanščini so posledica razpada starodavnega rimskega imperija, saj so tedaj nastale številne mestne države in manjše regije, ki so razvile svoje posebnosti v jeziku.

Težko je opredeliti jezikovno pestrost, saj se jezikoslovci med seboj ne strinjajo vedno, kdaj gre za le za drugo narečje in kdaj to narečje postane nov jezik. Med državami, kjer govorijo najbolj raznoliko, so Papua Nova Gvineja, Indonezija, Nigerija, Indija in Kitajska. Seveda se tudi angleščina, španščina in francoščina, ki jih govorijo na tako zelo obsežnih teritorijih, na vsaki celini malo razlikujejo.

Zaradi precejšnjih razlik med narečji in knjižnim jezikom narečij ne uporabljamo pri javnem nastopanju, pred večjim številom ljudi in v zapisanih besedilih. Slovenci se (včasih) med seboj ne razumemo že takrat, ko govorimo ali pišemo v knjižnem jeziku, narečja in nepoznavanje lokalnih posebnosti pa bi lahko nejasnosti še poglobili.

Vsekakor pa narečja prispevajo k lepoti jezika, saj ga popestrijo, mu dodajo žmoht in ga dodatno opredelijo. So prvi govor, ki se ga otrok nauči od matere in ki mu predstavlja domačnost in toplino.